Učenje je kot reka...

... ob izviru je ozka, ob izlivu pa široka. Dans sem izvedela, da sem uspešno opravila izpit iz predmeta novinarska etika. To je bil eden izmed mojih zadnjih štirih izpitov, ki jih moram narediti, da zaključim študij novinarstva. Ostali so mi samo še predmeti kot so Obča stilistika, Stilistika poročevalstva in pa Kultura medijev. Glede na to, da sem bodoča novinarka in da dejansko novinarstvo že izvajm v praksi, je verjetno presenetljivo, da sta mi na koncu ostali kar dve stilistiki. Pri stilistiki gre predvsem za tehnično oz. slovnično raven novinarstva, in slovnica nikoli ni bila moje področje. Že v osnovni šoli, ko smo pisali spise, je bil moj spis vsebinsko odličen, slovnica pa je precej šepala. Še danes mi probleme delajo vejice....to bi vsekakor potrdil naš lektor, ki ima iz tedna v teden probleme z mojimi oz. našimi vejicami. Veste kaj pa je najbolj zanimivo, da sem skoraj brez problemov v drugem ali tretjem letniku naredila izpit, ki se imenuje VEJICA. To je eden najbolj opevanih in grozljivih izpitov na našem faksu, gre pa za to, da dobiš tekst iz Delove teme dneva v katerega moraš vstaviti vejice. Narediš lahko samo eno napako, torej narobe postaviš samo eno vejico. Verjetno v večini zahvaljujoč sreči sem izpit opravila, toda kaj sem od tega odnesla, pa je drugo vprašanje. In že smo pri vprašanju, koliko se na faksu dejansko naučimo? Mislim, da je velika prednost našega faksa, da si že v drugem letniku prisiljen opraviti obvezno novinarsko prakso in tako že v času študija nabiraš izkušnje, po drugi strani pa je večina praktičnih novinarskih predmetov narobe zastavljenih. Manjka tudi to, da ni ustnih izpitov in da je pri večini predmetov v začetnih letnikih izpit za obkrožanje. Pri takem sistemu je sreča ključni faktor, naučiš pa se popolnoma ničesar. Škoda se mi tudi zdi, da so teme seminarskih nalog popolnoma fiktivne in neuporabne. Veliko bolj pametno bi bilo, da delaš seminarsko o nečem kar te zanima in tako raziščeš to področje, ne pa da pišeš o nečem, kar te sploh ne zanima oz. še huje, so o tem že pisali drugi in črpaš predvsem iz starih del. Sicer ko pišeš seminarsko si vesel, da o tej temi že obstajajo predhodni zapisi in imaš tako manj dela toda kasneje vidiš, da od tega nič ne odneseš. Kljub vsemu pa mislim, da je novinarska izobrazba za novinarja pomembna. Pravijo, da je vsak, ki zna pisati oz. ima smisel za to, lahko novinar. V nekaterih primerih sicer to drži, ampak kljub vsem pomankljivostim študija novinarstva pri nas, mislim, da se moje pisanje vseeno razlikuje od nekoga, ki je popoln laik. Mogoče pri sami strukturi člankov in upoštevanju osnovnih pravil novinarskih žanrov. Priznam pa, da je včasih težko preiti na lahkotno, neobremenjeno pisanje in obenem upoštevati pravila, ko so te jih učili. Zagotovo je težko tudi najti svoj način pisanja in tega te ne more nihče naučiti. Pa da ne boste mislili da gre pri prej omenjenem predmetu stilistika za to, kako najti nek svoj stil. Gre za analiziranje prvin stila in že obstoječih stilov, kar pa po mojem mnenju ni preveč koristno pri iskanju in ustvarjanju lastnega stila. Študij novinarstva je bila moja ena in edina možnost pri izbiri nadaljevanja šolanja in še vedno sem prepričana, da je bil pravilna izbira. Toda največ se zagotovo naučiš, ko si vržen v vodo! No, pa smo spet pri vodi oz. reki:)

Za konec še ena zanimiva misel o učenju oz. izobrazbi o kateri velja premisliti:

Education is one of the chief obstacles to intelligence and freedom of thought.
(Bertrand A. Russell)