Ljubljanski maraton

Včeraj sem se prvič udeležila Ljubljanskega maratona. Pretekla sem 9.2 kilometra in uživala v vsakem metru! Glede na to, da ves čas tečem samo na pet kilometrov in da sem pred samim maratonom samo enkrat pretekla 10 kilometrov, sem nase resnično ponosna. Moj čas je bil ena ura in ena minuta, kar je za prvič super, najbolj pa sem vesela, da sem celo pot tekla in se pri tem niti malo matrala. Tekla sem z lahkoto in bila ves čas polna zagona in motivacije, za kar so poskrbeli tudi navijači ob poti in pa super playlista na mojem mp3 playerju:) Vzdušje na maratonu je bilo res odlično, super vreme, nastopili so Tabuji in The Stroj, ki so motivirali ob štartu, in odločila sem se, da se bom naslednje leto bolj pogosto udeleževala takšnih tekov!

Modna

V novi številki Modne je objavljen moj prvi članek in sem najn zelo ponosna. Gre za rubriko ABC oblačenja, kjer sem pisala o modnih zapovedih sezone. Urednica je obdržala moj tekst v celoti, samo nekaj mojih izbranih fotografij je zamenjala z drugimi. Drugače pravi, da je za prvi članek super:) Res sem vesela, da sem naredila ta korak naprej k svojim sanjam, upam samo, da jih bo še mnogo po tej poti!! Dobila sem namreč tudi že novo nalogo, tokrat prispevek o zapovedih, ki veljajo pri glamuroznih, večernih toaletah. Upam, da bo tudi s tem urednica kar se da zadovoljna in da bom lahko še naprej pisala za to revijo, ki mi je že čisto zlezla pod kožo:)

The spell

Tale pesmica me v teh turobnih jesenskih dneh spravi v boljšo voljo:)

Smotana sem!

Zadnje dni me neki daje, pa še sama ne vem kaj. Vsa sem taka brezvoljna, pretirano čustvena, sama sebi se smilim, pretirano premišljujem o stvareh in jih analiziram...V bistvu ni nič konkretnega narobe, ampak vse me po malem moti. V bistvu si sama ves čas ustvarjam neke probleme, neke male drame, da sem potem samo še bolj nesrečna. Se mi zdi, da se je cel kup enih stvari nabralo, ki me žrejo in čeprav v resnici niso nič kaj posebno grozne, o njih tako veliko in na tak način razmišljam, na vse gledam negativno in pesimistično, da imam občutek, da se vse pred mano sesuva. Ja, vprašanje, zakaj si to delam, je tukaj na mestu, ampak na žalost nimam odgovora. Prijateljica bi to pojasnila tako, da pač potrebuje ves čas neko dramo v življenju, ampak jaz je ne. Nisem tak človek, da bi vse videla negativno, da bi si po nepotrebnem delala probleme, da bi stvari pretirano komplicirala, vsaj ne prekomerno in ne ves čas, ampak trenutno me nekaj očitno daje...naj mine!!!

Brez besed

Neki manjka...

Neki mi manjka...čeprav si ves čas govorim in se prepričujem, da sem trenutno srečna, da mi nič ne manjka...mi neki manjka. Kaj mi manjka?? Zagotovo vem, da mi manjka fant...sej ne da s tem pogojujem svojo srečo, ampak spet prihajo ti mrzli, temačni meseci, ko ne bi bilo imeti ob sebi nekoga, ki bi me stisnil k sebi in pogrel:) In ne, tokrat mama, prijateljice ali topla odeja niso ravno tako dobre!! Manjka mi motivacija za diplomo...ki sem jo kakšen teden nazaj še imela, sedaj pa je čudežno izginila kdove kam. Manjka mi zaupanje v to, da se vse zgodi ob svojem času in da se na koncu stvari vedno izzidejo tako kot morajo. Skeptična sem glede svojega prvega članka, ki sem ga napisala za Modno Jano...ni mi všeč, nisem zadovoljna s svojim izdelkom! Moja sanjarjena o potovanjih so se za nekaj časa razblinila, ker me je realno finančno stanje udarilo po glavi in bom morala potepanje za nekaj časa postaviti na stranski tir...kar pa sploh ni lahko za nekoga, ki o potovanjih razmišlja zagotovo 70 procentov svojega časa. Nekaj rabim...rabim en nov veter, eno brco v rit, en klik...neki!!