Breakaway: Razvajenost??

Zdele sem gledala na Travel Channelu dokumentarc o Karibih. V bistvu je bil bolj nekašen priročnik kakšno razkošje ponujajo Karibi oz. na kakšen način se lahko tam razvajate. Vseskozi sem imela v glavi, vav kakšen luksuz, popoln dopust. In potem me je prešinila misel na moje zadnje potovanje na Tajsko. Edini luksuz, ki smo si ga s puncami tam privoščile je bila soba z lastno kopalnico. Niti nismo zahtevale klime v sobi, čepav je bilo vseskozi čez 30 stopinj in če je bila lesena koča kakih 50 metrov oddaljna od plaže precej cenejša od tiste, ki je bila prav na plaži, smo se odpovedale celo pogledu na morje in vzele tisto cenejšo.

Tole je primer kompromisa, ki smo ga sklenile na severu otoka KoPhangan. Namesto neudobne, male hišice na plaži, ki je bila polna lukenj skozi katere bi lahko prilezli raznorazni žužki, smo najele, kišico, ki ni bila ravno na plaži, je bila pa zato toliko bolj čista in udobna.

Nikoli nam ni nič manjkalo, toda vseeno je bila moja največja želja spati v bungalovu na plaži, pod palmo, z razledom na moje in nič drugega. Sicer je bila moja največja želja spati v bungalovu, ki stoji na kolih nad morjem, toda ker na Tajskem po cunamiju kaj takega ne obstaja več, bi bil bungalov na plaži dovolj. Želja se mi je uresničila na majhnem otočku Ko Tao, kjer je naš bungalov sicer res bil na plaži, tik ob morju, pod palmo, ampak je bila njegova notranjost like shit. Obupne postelje, malo prostora, povsod smrdljiv, umazan les.

Tole je naš bungalovček na plaži od zunaj

Tkole pa je izgledalo v notranjosti

Ko sva s prijateljico takoj po prihodu na otko odšli na lov za najboljšo ponudbo prenočišča, sva si jih ogledali kar nekaj preden je odločitev padla. Zanimivo je, kako različni so standardi prenočišč od otoka do otoka. Nekje si za 5000 nekdanjih tolarjev za tri osebe, z lastno kopalnico dobil pravi luksuz (ogromno teraso, zastonj neomejen dostop do interneta-prek računalnika, ki si ga imel v sobi, neomejene količine zastonj vode, ki je bila v hladilniku v sobi, dve ogromni sobi, lastna kuhinja), spet drugje pa za isti denar samo najbolj osnovne stvari (ena zakonska postelja, jogi na tleh kot dodatno ležišče, ventilator in majhna kopalnica).

Čisto preprosta sobica za 5000 tolarjev na noč na Phi Phi-ju

Luksuz na otoku Ko Samui

No, da se vrnem nazaj k Ko Tau. S prijateljico sva bile v dilemi med končnim izborom treh prenočišč. Prvi je bil ful luksuzni bungalov, takšen kakršnega vidiš v filmih. Prostor je bil osemkotnik z visokim stropom, rumenimi stenami, velikansko, čudovito kopalnico, pozicioniran pa je bil kot v nekakšnem parku polnem cvetočih rož in čudovitih dreves. Pomankljivosti: cena 3500 tolarjev na noč -glede na to, da smo nekje spale tri za 1500 sit na noč, je bilo to drago, majhna zakonska postelja, kjer komaj spita dva kaj šele tri - ena izmed nas bi morala torej spati na kavču in pa brez razgleda na morje. Punci sta mi namreč obljubili, da si bomo na koncu našega potovanje privoščile bungalov na plaži. Drugo prenočišče, ki je bilo v igri, je bilo v bistvu stanovanje v središču mesta...če bi se temu sploh lahko reklo mesto oz. kaj šele središče mesta...bolje rečeno stanovanje na glavni, eni in edini, 100 metrov dolgi ulici. Stanovanje je bilo zelo čisto, prostorno, s tremi posteljami in veliko kopalnico. Pomakljivosti: To, da je bilo v "mestu" in ne na plaži ter razgled na sosednjo stavbo in ne na kristalno čisto morje. Cena je bila sprejemljiva. In tretja opcija je bil bungalov na plaži, v katerem smo na koncu tudi ostale. Pretehtala je nizka cena in pa pozicija na plaži. Torej kaj sem z vsem tem nakladanjem želela povedati. Ker sem si tako zelo želela spati v bungalovu na plaži, tik ob morju sem bila pripravljena sprejeti to, da smo spale v leseni kolibi, opremljeni po najnižjih standardih. Po drugi strani pa sem si ves čas želela, da bi vsaj enkrat ne toliko gledale na denar in si privoščile luksuzni apartma. Kar pa bi bilo po vseh racionalnih izračunih popolnoma nesmiselno, saj smo le tri uboge študentke, ki smo zbrale vse moči in napraskale vsa možna finančna sredstva, da smo se lahko za en mesec odpravile na drug konec sveta. Obožujem potovanja brez turističnih agencij, z ruzakom na rami in Lonely plantom v roki, ne vedoč kaj me čaka pri naslednjem koraku, ampak včasih se pa vseeno ne bi branila malo luksuza. V primerjavi z ostalimi backpackerji oz. vsaj večino, smo živele kar razkošno, saj nismo jedle samo lokalne hrane, ki je občutno cenejša od evropske (samo za primerjavo: nudli na tajski način stanejo 200 tolarjev, pica pa stane 600 tolarjev), za šoping smo porabile 300 evrov, vedno smo imele sobo z lastno kopalnico, redno smo hodile na masaže. Toda moji mali razvajenosti ne bi škodilo malo luksuza v obliki lepo postrežene hotelske hrane, čudovito mehke, ogromne postelje, vsak dan z novimi rjuhami, kopalnice s kadjo in terase nad morjem. No, pa da ne bom samo jamrala, v eni izmed sob smo celo imele banjo, vendar se v njej nismo upale namakati, ker ni izgledala ravno najbolj higienično očiščena, v našem najcenejšem prenočišču pa so nam vsak dan zamenjali rjuhe. Če bi združili prednosti vseh prenočišč, kjer smo bile, bi zagotovo dobili popolno, luksuzno nastanitev. Toda konec koncev je bil luksuz že samo potovanje na Tajsko, da nepojemljivo lepih plaž sploh ne omenjam. Torej, ali sem razvajena? Malo zagotovo sem, ampak sem vedno pripravljena na kompromise:)

Vožnja z avtobusom je najprej izgledala precej obetajoča. Usnjeni, udobni sedeži, "stvardese" so delile bonbončke, in vsak potnik je dobil toplo dekco za pokrit. Na koncu se je stvar izkazla za 12-urno nočno moro. Polomljen sedež, ki se je nagibal naprej in nazaj, vsakič, ko je voznik zapeljal v kakšno luknjo, za naju s prijateljico je zmanjkalo dekic in iz wc-ja na busu je vsake toliko časa nenormalno zasmrdelo kot iz kanalizacije.