Pizda no!(kletvica je tukaj popolnoma na mestu) Nikoli nism bila quitter, vedno sem bila fighter do konca...vedno sem bila optimist, vedno sem vztrajala dokler nisem dosegla svojega...vedno sem dosegla svoje! Jezna sem! Jezna sem sama nase! Jezna ker sem se postavila v dilemo. Dilemo ali pustiti stvari pri miru, obupati, vreči puško v koruzo, potegniti črto, reči amen? Reči amen kandidatu B??? Bojim se poraza! Mislim, da je 70 procentov možnosti, da bom poražena. Ali vztrajati čeprav je tako velika možnost poraza??? Obupati in se morda potem še celo večnost spraševati kaj pa bi bilo, če bi bilo to in to, če bi vztrajala, če bi se borila?? Je bolje poskusiti in SPET biti razočaran kot pa sploh ne poskusiti??? Ja sej vem, da je tukaj logični odgovor, da moraš seveda poskusiti, ampak lažje je to reči kot pa narediti. Bolj varno, lažje je preprosto odnehati, se izgogniti skoraj sigurnemu porazu, se sprijazniti z usodo in iti naprej. Potrebujem znak, samo majhen znak, da se je vredno boriti, da mu ni vseeno, da mogoče pa je nekaj na tem...samo en znak prosim! Kliki niso dovolj...potrebujem nekaj bolj oprijemljivega! Če ne bo znaka bom obupala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar