Wish upon a star

Ponavadi sem še vse cilje, ki sem si jih v življenju zadala, dosegla. Sicer je bilo skoraj vedno tako, da sem na poti k zastavljenim ciljem šla skozi nemalo ovir...mi pač ni bilo dano, da bi vse opravila z levo oz. nisem človek, ki bi se lahko kaj preveč zanesel na srečo...ampak na koncu mi je ponavadi uspelo. Vedno sem npr. vedela, da bom študirala novinarstvo, pa naj stane kar hoče. Že ko je kazalo, da bom imela verjetno premalo točk za vpis in sem zaradi tega kar nekaj prejokala, se je po čudežu zgodilo, da ravno tisto leto ni bilo omejitve in se mi je uspelo vpisati na željeni faks. V srednji šoli sem imela kar nekaj težav z matematiko in fiziko, in vedno znova mi je ob koncu konference grozila graja...vendar mi je po dolgih mukah in zavzetem učenju na koncu vedno uspelo dobiti tisto trojko in sem bila na koncu pozitivna. Tudi na faksu sem imela z nekaterimi predmeti kar nekaj težav in bi zaradi njih lahko celo ponavljala letnik, toda na koncu se je po dolgih mukah tudi to vedno izšlo. Zastavila sem si cilj, če naredim tretji letnik oz. še zadnji izpit za pogoj za vpis v 4 letnik, grem na Kubo. Učila sem se kot nora in cele dneve delala, da sem dovolj zaslužila. Na koncu sem seveda odpotovala. Ful dolg mi je bil všeč en tip in o tem, da bi bila skupaj sem toliko časa premišljevala in si to resnično tako zelo želela (tip se mi je drugače zdel popolnoma out of my league in totalno nedosegljiv), da se mi je želja na koncu uresničila. Sicer nisva bila dolgo skupaj, vendar je bila to še ena potriditev več, da lahko dosežem vse. Res, v to sem bila vedno znova prepričana in vajena sem bila, če sem si nečesa res dovolj močno želela in naredila vse v moji moči, da to dosežem, mi je na koncu še vedno uspelo. Zadnje čase pa ne gre več vse tako kot bi moralo. Predvsem na enem področju...ljubezenskem.Pred štirimi leti sem preko prijateljice spoznala fanta s katerim sva se takoj ful ujela. Imela sva podobne interese, všeč so nama bili isti filmi, imela sva podoben smisel za humor in lahko sva se pogovarjala o čemerkoli. Tudi prijateljici se je zdelo, da bi se odlično ujela kot fant in punca in počasi se je tudi meni ta misel pritihotapila v glavo. Začela sem ful o tem premišljevati in na eni od naslednjih žurk sva se res malo zbližala:). Jaz sem bila seveda v sedmih nebesih in sem mislila da bo šlo pa od tod samo še navzgor, toda kako zelo sem se zmotila. Tip je na to gledal popolnoma drugače kot jaz in tako se je stvar končala. Po tem se ful dolgo nisva videla in stvar je bila za nekaj časa pozabljena, ko pa sva se spet videla, mi je ponovno zmešal glavo. Kadarkoli sva se videla, se mi je zdelo, da mi posveča drugačno pozornost kot drugim, da uživa v moji družbi in seveda, da se res dobro ujameva. Toda iz te moke nikoli ni bilo kruha. Štiri leta zapovrstjo mi je vsakič ko sva se videla spodnesel tla pod nogami, toda vse je bilo očitno samo v moji glavi. Enkrat na eni žurki pa je "najino" temo načel sam od sebe. Povedal mi je, da problem ni v meni ampak v njem in da pač ne želi imeti punce. Kako zelo sovražim ta izgovor, saj sem ga bila že kar nekajkrat deležna in je totalno za lase privlečen. Mislim namreč, da je to, da neko ne želi imeti punce oz. fanta totalen izgovor...noče imeti namreč točno določene punce ali fanta za svojo punco ali fanta...ko bo mimo prišel pravi oz. prava, ne bo niti za trnute pomislil/a da hoče biti samski/a. Torej tukaj naj bi bila zgodba zaključena, ampak na žalost še vedno ni bila. Čez kašne pol leta sem namreč na eni žurki mal preveč spila in sem se želela peš odpraviti proti domu, kar je bilo kakih 15 minut hoje. In ta tip me je hotel na vsak način pospremiti domov, češ, da ga skrbi zame. Rekla sem mu da sem uredu in da ne rabim nikogar, da bo pazil name, toda bil je vztrajen in na koncu me je res pospremil. Zdelo se mi je da je pravi trenutek, da mu povem kar si mislim, namreč, da se mi zdi, da se igra z mano oz. da mu ugaja moja pozornost in se včasih tako obnaša, da mi s tem nekako daje lažno upanje. Povedala sem mu tudi, da me to boli in mislim, da se je takrat zamislil. Od takrat sva se sicer videla še kar nekajkrat in bili mo celo skupaj na morju ampak situacija se je umirila in hvala bogu je tudi mene zadeva po štirih letih končno minila. Še vedno sva prijatelja in lahko bi rekla, da se je situacija popolnoma normalizrala. Toda nikoli ne bom mogla razumeti, kako, da se ni najina zgodba razpletla tako kot bi si jaz želela. Tolažim se s tem, da verjamem v to, da se vsaka stvar zgodi s svojim namenom in da pride k tebi tisto kar ti je namenjeno. Očitno je tako moralo biti. Pred kratkim pa sem spoznala še enega zanimivega fanta in kolikor sem izvedela o njem, se mi zdi da bi se ujela. Zdi se mi simpatičen, preprost in ima glavo na pravem mestu, toda zaprisegla sem si, da bom pustila, da se stvari odvijejo tako kot se morajo. Nič ne bom forsirala in težila z glavo skozi zid. Na srečo nimam njegove številke, ima samo on mojo, da ne bi zapadla v kakšno skušnjavo:)Toda vseeno ves čas premišljujem o tem in upam, da se bo izteklo tako kot si želim. Vendar itak zaupam v to, da se bo končalo tako, da bo za oba najbolje...kakorkoli že bo to.