Dvorjenje se je v današnjem času precej spremenilo. Včasih, ok v mladih časih naših tastarih, da o času mladosti naših babic sploh ne govorim, so bili moški osvajalci. Z drobnimi malenkostmi so si utrli pot v srca naših mam in bili pri tem še kako vztrajni. Ponavadi so se spoznali na kakšni vaški veselici ali gasilskih vajah. Dekle je bilo fantu všeč in povabil jo je na nedljsko vožnjo s kolesom ali pa na gosti sok s smetano. Dekle se je sicer sprva delalo še nekoliko nedostopno, toda če ji je bil fant res všeč, je počasi popuščala. Sčasoma je fant s svojim ali bolje rečeno očetovim avtomobilom začel po njo hoditi domov in seveda spoznal njene starše. To, da je bil fant všeč njenemu očetu, je dekletu veliko pomenilo, če pa je še njeni mami prinesel kakšno rožo, je praktično zmagal.Par se je dobival kakšni dve tri leta, potem pa sta začela načrtovati gradnjo hiše, poroko, družino. Seveda si danes ne morem predstavljati, da bi se v mojih letih že poročila, kaj šele gradila hišo ali imela otroke - moja mami je bila stara 25 ko se je poročila in rodila mene...ok imam še dve leti fore:)- ampak po drugi strani pa sistem, ki je deloval včasih niti ni bil tako slab. Danes je namreč tako, da vse več ljudi živi samo za svojo kariero in je preveč egoističnih, da bi se podredili oz. prilagajali življenskemu stilu partnrja, kaj šele otrok. Se mi zdi, da tudi kar nekaj mojih samskih kolegov še nekaj časa ne misli imeti resne zveze in se obremenjevati oz. bolje rečeno omejevati s takšnimi stvarmi in še čim dalj uživati brezskrbno življenje s svojimi prijatelji. In sploh ne pravim da je s tem kaj narobe in tudi sama se po eni strani še kar kakšno leto ali dve ne bi rada spuščala v kakšno preveč resno zvezo, ker je še toliko stvari, ki bi jih rada videla in doživela in pri katerih bi me fant najverjetneje bolj kot ne oviral. Vseeno pa priznavam, da ne bi bilo slabo imeti nekoga...ampak to je že druga zgodba. Najbolj me pri današnjem sistemu parčkanja moti, da se fantje vse bolj pustijo prosit. Večina jih namreč čaka nekje za šankom, kdaj bo kakšno dekle pristopilo in naredilo prvi korak. Do neke mere sem se s tem že sprijaznila in če mi je kak fant, ki sem ga prek kakšnega znanca na novo spoznala všeč, včasih naredim prvi korak in pošljem sms s povabilom na kavo. V trenutkih zavrnitve se malo zamislim, vendar kljub temu vem, da bom naslednjič, seveda če se mi bo zdelo vredno, ponovno poskusila. Prijateljica mi vedno govori, da mora fant narediti prvi korak in če se ne potrudi zate, te ni vreden. Vem da ima prav, vendar sem verjetno premalo samozavestna, da bi samo sedela in čakala, da pride pome princ na belem konju...samozavestna v tem smislu, da se mi zdi, da moram včasih sama zadeve forsirati če hočem, da bi bilo kaj iz tega. Zdi se mi, da če ne bom sama česa ukrenila, bom na koncu ostala sama. Vse skupaj se sliši grozno pesimistično ampak trenutno sem pač v takem razpoloženju. Vsekakor pa se s to zadevo zadnje čase čisto preveč obremenjujem in verjetno bo nekdo poseben stopil v moje življenje v trenutku ko bom nehala s tem obremenjevanjem. Mogoče se bo komu zdelo,da sem tukaj čisto preveč povedala o sebi in zlila vso svojo dušo na splet, vendar takšna preprosto sem. Take it or leave it ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar