...da bi vpil in kričal v nebo. Da ti samo ob misli, da bi to nekoč tudi imel, spolzijo solze po obrazu. In ko te ob misli, da ti to mogoče ne bo nikoli dano, tako zaboli celo telo, da to fizično občutiš. Od strahu. Ne morem si pomagati.Vem, da sem neučakana, da si želim preveč, ampak kako utišati tako glasno hrepenenje? Mogoče se bo nekoč vse to zdelo smešno, verjetno se bo večini zdelo neumno. Ampak ne morem. In vem, da če mi bo to nekoč vseeno dano, bom to cenila bolj kot kdorkoli. Da mi ne bo samoumevno, da bom najboljša, kot lahko sem, da bom dala vse, kar sem in imam v sebi. Ampak najprej moram biti najboljša sama zase!
Ni komentarjev:
Objavite komentar