Po glavi se mi mota tisoč in ena misel. Te misli so zelo zmedene. Ampak nekje tam, v podzavesti, je vse jasno. A veš tisto, ko je dovolj en pogled, en stisk roke, en nasmeh. No, to! Verjetno je že čisto predolgo, od kar sem bila nazadnje zaljubljena in zato me vsako spogledovanje vrže s tira. Ampak on zna. On zna poskrbeti, da se smejim do ušes, ko samo pomislim nanj. Pa čeprav mi je nedosegljiv in se tega zavedam. Kot rečeno se zavedam, da tukaj ni zgodbe. Tukaj ni upanja. Tukaj so samo iluzije. Ampak si ne morem pomagat. Že ko se skuliram in spet normalno zadiham, pride nov val, ki me zadane. In sem par dni kot zadeta. In zdej se moram spet odvaditi. Je težko, če si z njim vsak dan. Ampak ne vem zakaj me to, da ima resno punco, srečno zvezo, ne odvrne od sanjarjenja. Tukaj ni nič, o čemer bi lahko sanjarila. Prej kot se spet v to prepričan, lažje bo zame.
Nikoli si ne bi mislila, da bi me prav on kdaj lahko tako obrnil. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo kdaj všeč, da se bova tako poštekala? V bistvu sploh ne morm verjet. Ampak ja, mogoče je to zato, ker je prvi po dolgem času, da mi je kul in da sem jaz njemu kul. Mogoče, če bi kdaj naneslo, da bi dejansko lahko bila skupaj, mi sploh ne bi bilo več do tega. Mogoče mi je zanimiv, ker mi je nedosegljiv?
Sprašujem se, kako on to dojema. Ali čuti, da sm mu všeč? Mu je všeč to, da mi je všeč? Seveda mu je, kateremu tipu pa to ne paše. Pa čeprav ima punco. Ampak njemu paše toliko, da mu ni dolgčas, več o tem ne razmišlja. On se zabava in to je to. Doma ima punco, ki jo ima rad, s katero je srečen. V službi ima sodelavko, s katero se super ujame in zabava. Kaj bi si lahko želel boljšega. Mene pa mede. Pa me ne bi smelo.In na koncu sem žalostna in malo tudi jezna nase, da si te misli dopuščam. Moram nehat! Moram si dopovedovat, da moj čas, moja srečna ljubezen še pride. Nekega dne, z nekom. Upam!
.jpg)
.jpg)
