Prejšnji teden sem spet začela laufat in tako otvorila letošnjo sezono. Vedno laufam po isti poti, mojih simpatičnih pet kilometrov po gozdu...družbo mi dela samo moj ipod in brezpogojno uživam. Prejšnji teden je bil sneg po gozdu še dovolj trd, da se je dalo brez problema normano teči, večeraj pa sm ugotovila, da je stvar postala nekoliko nespametna. Sneg se je namreč začel topiti in se nekje ugreza, nekje pa je ostal samo še led. Gležnji so mi klecali sem in tja zato sem se odločila, da bom pač morala stisniti zobe in teči po cesti. Danes sm šla prvič na tek po cesti, čez sosednjo vas in moram reči da sem trpela peklenske muke. Kot prvo je minus to da tečeš po asfaltu česar nisem navajena. Drugi minus je da med tekom srečuješ ljudi in avtomobile, ki vsi vidijo tvoj rdeč obraz in tvojo borbo z lastnim umom. Se mi zdi, da mi je ta nesimpatičnost nove proge precej otežila tek in omajala mojo voljo do njega, ampak se ne dam! Sprememba proge je nekoliko omajala mojo navdušenje nad tekom ampak upam, da ne bom več dolgo trpela in da bo do naslednjega tedna sneg v gozdu že zginil in bom v teku spet lahko uživala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar