nedelja, 24. januar 2010

Izgubila bi se...


Rada bi se izgubila...izgubila bi se v majhnih ulicah obmorskega mesta, kjer bi sledila opojnim vonjem oleandrov, paradižnikove omake, rib, rožmarina in mimoz, ki me mamijo, kjer bi stekla za potepuškim psičkom, kjer bi se ovila v sveže perilo, ki se suši na balkonu stare razpadajoče meščanske hiše, kjer bi razmišljala, čutila in prepevala v tujem jeziku. Izgubila bi se v žitnem polju medtem ko bi iskala makove cvetove, mežikajoče gledala v sonce, lovila metulje mavričnih barv in kihala, ker bi me sladki cvetni prah, ki se usipa iz dehtočih rož, zgečkal v nos. Izgubila bi se med toplimi valovi med katere bi zabredla po drobnih kristalčkih svetlikajoče se mivke polne malih školjkic, ki me sladko-ostro zbadajo v podplate, mehka pena bi me prekrila, zadišalo bi po soli in topeči se kremi za sončenje, razprla bi roke in objela zahajajoče sonce, ki pozlati moje telo. Izgubila bi se med krošnjami mogočnih dreves,skočila v blatno lužo, ki je nastala po poletni nevihti, zaspala bi na vabljivi gozdni jasi postlani z mahom, se napila mrzle vode iz potočka in se nasmehnila prestrašeni srni. Izgubila bi se med svojimi sanjami, med roza puhastimi blazinami, krhkimi belimi oblaki, nežno rumenimi baloni, dišečimi pisanimi cvetovi, in sladkimi kremnimi torticami. Izgubila bi se in nihče me ne bi našel...

1 komentar:

Urška pravi ...

Wow!
Ko sem tole brala, sem si res predstavljala kako hodim med ulicami v Piranu, kako zapiha veter in s seboj prinese vonj po soli, po ribah, po morju.
Res sem si predstavljala kako sedim na plaži in kako me sonce objema in kako diši po kremi za sončenje!

Zaključek je samo en...tudi sama hočem prav to in hočem poletje!