Zadnje dni sem spet v moji DOWN fazi.To je obdobje ko premlevam svojo preteklost, sem razočarana v sedanjosti in ne vidim luči na koncu tunela v prihodnosti. Prebiram svoje stare zapise v dnevniku...pri lepih trenutkih dobim metuljčke v trebuhu, pri težkih trenutkih mi postane slabo. Vendar ko prebiram tiste lepe opise in točno vem, da kmalu sledijo tisti malo manj lepi, se ne ustavim. Opisov težkih trenutkov ne preskočim in jih prebiram vedno znova in znova, čeprav mi je ob tem neprijetno. Sama sebe nalašč trpinčim.Zakaj?
Zadnje čase se sprašujem ali sem res znala ceniti lepe stvari v preteklosti ali maksimalno uživam sedanjost, kako bo videti moja prihodnost. Kaj v življenju sploh počnem poleg tega, da odlašam in prelagam stvari na jutri, da sanjarim o tem kam in kako bi najhitreje spet odpotovala in pobegnila in pa čakam na princa na belem konju. Kaj bo z mano, kam me bo peljala moja pot?Pomojem je tole moje trenutno stanje, ki ga opisujem nekakšna EKSISTENCIALNA KRIZA.
Zakaj nimam jasneje zastavljenih ciljev, zakaj ne počnem vse kar je v moji moči, da jih dosežem, zakaj samo sledim toku in se pustim manipulirati, zakaj ves čas premišljujem o tem, da moja prihodnost ne bo rožnata, zakaj obupujem nad sabo, zakaj stvari tlačim v sebi,zakaj vsa ta vprašanja v moji glavi, na katere nimam odgovora???Stara sem 23 let in obupujem nad sabo, nad svetom...ko tole pišem, me stiska v prsih in ne vem kako naj si pomagam. O tem se nočem z nikomer pogovarjati, nočem vzpodbudnih besed...ooo kako mi gredo v tem trenutku na živce vzpodbudne besede...ne, ne moreš vedeti, da bo enkrat bolje, ne moreš vedeti, da vse lepo šele prihaja, nihče mi ne more zagotoviti, da se moje najhujše sanje ne bodo uresničile...hočem samo, da mine in da gredo stvari spet navzgor!
Najhujš pri vsem tem pa je, da izvor mojih problemov tiči čisto nekje drugje, vendar se je spet vse še razširilo na klinčevo ljubezensko področje...kot da ni že dovolj bedno vse skupi!Vse kar lahko rečem v zvezi s tem področjem so DVOMI!Ker pa je Stacie Orico v svoji pesmi I'm not missing you že tko lepo napisala, bom citirala kar del tega besedila:
"It's a shame in a way cause I feel that I may not ever find the right one for me.
Did I leave him, is he right in front of my face oh Will my true love ever be? Why would I go on a search again When I know what the end will be.What good is love when it keeps on hurting me?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar