Ali obstaja popolna iskrenost? Mislim da ne! Mislim, da nihče ni nikoli popolnoma iskren do sebe, do prijateljev, do partnerja, do staršev, do delodajalcev. To pa ne pomeni, da lažeš, ampak pomeni, da kdaj kaj zadržiš zase, potlačiš. Včasih ga kaj polomiš, ali pa te kaj zmoti, ampak tega nikomur ne poveš...to potisneš v sebe in greš dalje. Sebe sicer imam za iskrenega človeka, priznam pa da nisem vedno popolnoma iskrena in da ko presodim, da je bolje da česa pač ne povem direkto, tega ne storim. Načeloma vedno povem, če mi kaj ni ali je všeč, če me kaj moti, kaj si o čem mislim, povem če se s čem strinjam oz. ne strinjam...kljub vsemu pa se mi včasih zdi bolje, da sem tiho. Tiho sem takrat ko se mi zdi, da ni vredno da se izpostavljam in povem svoje mnenje ali pa ko se mi zdi, da ni primeren trenutek za mojo iskrenost, ki morda ne bi bila razumljena v pravem smislu. Vedno sem sledila temu,da drugim stori tisto kar bi si želel, da drugi storijo tebi oz. obratno... jim ne stori česar si ne želiš, da storijo tebi.
Stvari so šle na bolje in moje down faze ni več.Ne morem sicer rečt, da sem trenutno high, ampak vsekakor na dobri poti do tja. Ne boste verjeli, ampak stvari na mojem ljubezenskem področju se premikajo...jupi.Čisto po naključju sem navezala stik z nekom, ki ga poznam že dalj časa, ampak ga nikoli prej nisem zares spoznala.Popolnoma sva si različna, vendar je nekaj kar naju povezuje...o vsem se lahko pogovarjava in najinih pogovorev se kar ne moreva naveličati.Hodva na izletke in se pogovarjava, vsake toliko časa pa si izmenjava kakšen pomenljiv pogled, ki me zvije v treebuhu in naježi kožo. Stvari se lotevam oz. se lotevava počasi.Zdi se, kot da je vse kot mora biti, vse na svojem mestu...pa vendar priznam, da se mi dvomi vseeno porajajo.Že celo večnost si želim in sem v pričakovanju kdaj bom imela končno fanta, končno zvezo...sedaj ko dejansko obstaja možnost, da bi najinemu simpatiziranju lahko nekoč to sledilo...me je strah.Kar naenkrat ne vem ali sem pripravljena na to, da imam fanta, ali si ga sploh želim, ali sem se pripravljena odpovedati prednostim samskega življenja, ali sem se pripravljena odpovedati mojemu stilu samskega življenja? Ali to, da sploh razmišljam o takšnih stvareh pomeni, da pa mogoče nisva za skupaj? Takšne misli hočem pregnati iz glave in uživati v trenutku oz. trenutkih, ki so mi dani...brez obveznosti, brez skrbi, samo prepustiti se in uživati.
Zadnje dni sem spet v moji DOWN fazi.To je obdobje ko premlevam svojo preteklost, sem razočarana v sedanjosti in ne vidim luči na koncu tunela v prihodnosti. Prebiram svoje stare zapise v dnevniku...pri lepih trenutkih dobim metuljčke v trebuhu, pri težkih trenutkih mi postane slabo. Vendar ko prebiram tiste lepe opise in točno vem, da kmalu sledijo tisti malo manj lepi, se ne ustavim. Opisov težkih trenutkov ne preskočim in jih prebiram vedno znova in znova, čeprav mi je ob tem neprijetno. Sama sebe nalašč trpinčim.Zakaj?
Zadnje čase se sprašujem ali sem res znala ceniti lepe stvari v preteklosti ali maksimalno uživam sedanjost, kako bo videti moja prihodnost. Kaj v življenju sploh počnem poleg tega, da odlašam in prelagam stvari na jutri, da sanjarim o tem kam in kako bi najhitreje spet odpotovala in pobegnila in pa čakam na princa na belem konju. Kaj bo z mano, kam me bo peljala moja pot?Pomojem je tole moje trenutno stanje, ki ga opisujem nekakšna EKSISTENCIALNA KRIZA.
Zakaj nimam jasneje zastavljenih ciljev, zakaj ne počnem vse kar je v moji moči, da jih dosežem, zakaj samo sledim toku in se pustim manipulirati, zakaj ves čas premišljujem o tem, da moja prihodnost ne bo rožnata, zakaj obupujem nad sabo, zakaj stvari tlačim v sebi,zakaj vsa ta vprašanja v moji glavi, na katere nimam odgovora???Stara sem 23 let in obupujem nad sabo, nad svetom...ko tole pišem, me stiska v prsih in ne vem kako naj si pomagam. O tem se nočem z nikomer pogovarjati, nočem vzpodbudnih besed...ooo kako mi gredo v tem trenutku na živce vzpodbudne besede...ne, ne moreš vedeti, da bo enkrat bolje, ne moreš vedeti, da vse lepo šele prihaja, nihče mi ne more zagotoviti, da se moje najhujše sanje ne bodo uresničile...hočem samo, da mine in da gredo stvari spet navzgor!
Najhujš pri vsem tem pa je, da izvor mojih problemov tiči čisto nekje drugje, vendar se je spet vse še razširilo na klinčevo ljubezensko področje...kot da ni že dovolj bedno vse skupi!Vse kar lahko rečem v zvezi s tem področjem so DVOMI!Ker pa je Stacie Orico v svoji pesmi I'm not missing you že tko lepo napisala, bom citirala kar del tega besedila: "It's a shame in a way cause I feel that I may not ever find the right one for me. Did I leave him, is he right in front of my face oh Will my true love ever be? Why would I go on a search again When I know what the end will be.What good is love when it keeps on hurting me?"
