What doesn't kill you, makes you stronger

Leto 2012 bom zaključila s postom o tem, da sem šele danes dojela, da je bilo leto, ko potegnem črto, dobro. 
Koliko ljudi lahko reče, da so v enem letu obiskali Sydney in New York, z jeepom prevozil avstralsko puščavo, šli na koncert Florence and the machine, spoznali skupino Il Divo in Snoop Doga, v živo gledali baseball tekmo moštva Yankees, plavali z mantami, shujšali za približno 7 kilogramov, izgubili eno službo, se čez mesec dni redno zaposlili, končal tudi to službo in par dni kasneje že spet dobili novo. 
Leto 2013 bo leto novih izzivov, za katere sem prepričana, da bodo zame pozitivna stimulacija, zaradi katere bom šla še višje, bom nase še bolj ponosna. Tako sem se odločila. Odločila sem se tudi, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da spet postanem optimist in da začnem živeti za ta trenutek. Da odprto sprejmem spremembe, se jih ne ustrašim, in se z njimi spopadem z nasmehom na obrazu. Najslabše, kar se mi lahko zgodi, je, da mi pač spodleti. Ampak zato še ne bo konec sveta. Vsak konec je priložnost za nov začetek in obžalujemo samo tiste stvari, ki se jih nismo upali narediti. To so moji novoletni sklepi!
Tukaj sebi in vsem, ki kdaj pa kdaj zaidete na moj blog, podarjam mojo pesem leta: 

Note to myself #931

Za nazaj

No, in če sem bila v prejšnjem postu pri tem, za kaj vse imam biti hvaležna, bom tukaj in zdaj naredila seznam. Seznam vsega lepega, kar se mi je zgodilo v letu 2012.
1. Avstralija
2. Redna služba v Zari
3. New York
4. Koncert Florence and the Machine
5. Trije zmenki s popolnimi neznanci
6. Hud seks
7. Nov tattoo
8. Rodila se je Lara
9. Polona dobila službo pri Emiratih
10. Brat dobil službo v Amsterdamu
11. Nepozaben poletni dan (žur na Metelkovi + mačkast dan v stari Ljubljani)
12. Kave v Tozdu
13. Da sem spoznala Ilan
14. Da sem spoznala Il Divo
15. Delovno/uživaški Schengenfest
16. Da sem shujšala
17. Da sem spoznala Snoop Doga

Poleg vseh lepih stvari, ki so se mi zgodile, pa sem najbolj hvaležna za to, da sem bila jaz in moji bližnji v tem letu zdravi. Da nobenemu od nas ni nič posebno hudega in da ostajamo skupaj, povezani in si stojimo ob strani v dobrih in slabih trenutkih.

HVALA ZA VSE!

December je tak mesec, ko človek pogleda nazaj, nazaj na leto, ki je skoraj za njim. Sicer pravijo, da je bolje, kot nazaj, gledati v prihodnost ali še bolje, živeti za tukaj in zdaj, ampak jaz vseeno mislim, da s tem, ko pogledaš nazaj, brez obžalovanja, lahko vidiš, kaj vse si prestal, kaj vse si dal skozi, za kaj vse imaš razlog, da si hvaležen. Pred dnevi sem se odločila, da se bom od zdaj naprej vsak dan zahvalila za stvari, ki so se mi zgodile tisti dan. Ta zahvalni dnevnik pišem v svoji glavi, zvečer, ko se uležem v posteljo. Gre za to, da se moram zavestno prisiliti, da odprem oči in še bolj cenim vse to, kar imam, kar mi je dano. Hvaležna sem za seksi pomežik, sodelavca, ki stresa neumne šale, pesem na radiu, to, da imam žive se vse štiri stare starše, da imam avto, ki me varno pripelje od točke A do B itd.
Pogosto se sprašujem, zakaj nimam tega ali zakaj nimam onega, in pogosto pozabljam, kaj vse imam. Pogosto vidim samo negativne stvari in to me potegne v črno luknjo iz katere je težko spet priti ven. Zato se moram brcati v rit in biti hvaležna in srečna zaradi vsega, kar imam v tem trenutku. Imam veliko, imam vse kar potrebujem!

Včasih je treba stopiti korak nazaj

Getting older

5 minut manjka do izteka mojega dneva, mojega 28. rojstnega dneva. Dan je bil zelo lep! Bile so solze sreče in solze žalosti, ampak brez težav lahko rečem, da sem čutila, da sem ljubljena in to je tisto kar šteje. Da se enkrat na leto opomniš, da si z razlogom tukaj in da si pogrešljiv in da se ljudje spomnijo nate, te imajo radi. Vesela sem, da sem prejela voščila tako od svojih najbližjih, kot tistih, ki me še ne poznajo dobro in pa tistih, s katerimi nisem veliko v stiku. Presenečena sem ugotovila, kako radi me imajo moji sodelavci v Zari in kako k srcu mi je prirasla skoraj večina njih. Bil je popoln, neverjetno topel in sončen novembrski dan in čeprav sem ga večino preživela v službi, ni bil zato nič slabši. Letos spoznanje, da sem leto starejša, ni prav nič bolelo in bil je super dan! Bil je tak turkizen dan :)

Sončni žarki

Z jesenjo prihajajo temačni, megleni dnevi, ki hitro lahko pripeljejo v vremenu podobno depresivno stanje. Moja jesen je v znamenju odštevanja delovnih dni do izteka pogodbe v Zari, občasnih trenutkov žalosti, ko si želim, da bi imela nekoga ob sebi, da bi šel z mano na sprehod, na tortico, v hribe, v kino in pa občasnih žarkov upanja in svetlobe, trenutkov, ko pogrešam. Za žarke upanja poskrbijo mali nakupi malenkosti, ki polepšajo dan (knjige, koledar, rokovnik, magnetek s simpatičnim napisom, nova pižamca :), bližnji in neznanci, ki lahko že z malo pozornostjo, kakšno bedarijo ali pa samo nasmehom stvari obrnejo na bolje, ter seveda spontano flirtanje, ki požene kri po žilah. Zaradi teh malih srečic je vredno živeti, je vredno upati, je vredno vztrajati, je vredno verjeti, da življenje le ni tako sivo, kot se včasih zdi.