Tell your heart

“Tell your heart that the fear of suffering is worse than the suffering itself." (Pulo Coelho)

But they’re just afraid of something they can’t understand...

I'm the best bitch doing it

See, you told me I would lose but I won.
I might cop a million Jimmy Choo's just for fun.
Cause bitches couldn't take what's in me
Australia to Sydney Might run up in Disney...

I have a dream!

To je moj prvi post v letu 2012. Zadnjega sem napisala tik pred odhodom v Avstralijo, sedaj je Avstralija že za mano. No, čisto zares še ne. Če sem imela pred tem potovanjem verjetno najvišja pričakovanja do sedaj, lahko rečem, da je Avstralija vsa moja pričakovanja še presegla. To potovanje je bilo definitivno nepozabno, noro lepo, smeha in žužkov polno, divje, v duhu nabiranja neskončnih kilometrov z avtom in petja med vožnjo, vnovičnega utrjevanja trpežnosti in trenutkov, ki enostavno vzamejo dih. Definitivno eden najlepših mesecev v mojem življenju, definitivno mesec, ki ga ne bom nikoli pozabila. Za to sta zaslužna moja draga sopotnika, za to je zaslužna Avstralija. Avstralija je neverjetna dežela, dežela nasmejanih in prijaznih ljudi, dežela nepredstavljivih razsežnosti, dežela z najosupljivejšo naravo, božanskimi plažami, simpatičnimi mesti, dežela priložnosti, dežela, kjer se uresničujejo sanje. In če sem bila še pred novim letom brez ciljev, je sedaj cilj začrtan. I have a dream!

Sklepno dejanje

Leto se počasi približuje koncu, zato je čas, da naredim povzetek. Letošnje leto je bilo v znamenju doseganja velikih ciljev, v znamenju izpolnjevanja želja. Nisem verjela, toda res je bilo leto prelomnic. V službi sem napredovala in postala začasna odgovorna urednica obeh portalov. Kočno sem diplomirala, čeprav je bila do tja res trnova pot. RES! Pretekla sem svoj prvi polmaraton. čez en teden se odpravljam na moje najbolj težko pričakovano potovanje... v Avstralijo. Kar se tiče koncertov, si bom to leto najbolj zapomnila po koncertih Jacka Johnsona in Gibonnija v Puli in seveda Britney Spears in Georga Michaela v Zagrebu. Od hribovskih izletov sem si najbolj zapomnila tistega na Snežnik od dogodkov pa poroko Polone in Mirana. Letos sem si uresničila toliko želja in dosegla toliko ciljev, da me je strah, kaj prinaša novo leto. Zaenkrat sem še brez novoletnih sklepov in ciljev, ampak ne za dolgo :)

I have to belive

I have to belive that I'm here for a reason

The magic is gone

Danes sem se pogovarjala s prijateljico o tem, da se letos prvič v življenju ne veselim svojega rojstnega dne. Očitno se je čisto zares nekaj v meni premaknilo. Mislim, da je izginila ta otroška naivnost. Ja, obstajajo čarobni trenutki, toda teh je malo...mogoče vedno manj. Vse, kar je ostalo, je spoznanje, da nisem več otrok in da v življenju nikomur ne moreš stoprocentno zaupati, se na nikogar stoprocentno zanesti, razen nase. Na koncu dneva je vse, kar ti ostane, ti sam. Pa še to dostikrat ugotoviš, da se včasih niti nase in na svoje občutke ne moreš več zanesti. Kaj pa če je vse, kar imaš, ti sam, pa si niti sam nisi všeč? Takrat veš, da si v riti.