Danes sem se pogovarjala s prijateljico o tem, da se letos prvič v življenju ne veselim svojega rojstnega dne. Očitno se je čisto zares nekaj v meni premaknilo. Mislim, da je izginila ta otroška naivnost. Ja, obstajajo čarobni trenutki, toda teh je malo...mogoče vedno manj. Vse, kar je ostalo, je spoznanje, da nisem več otrok in da v življenju nikomur ne moreš stoprocentno zaupati, se na nikogar stoprocentno zanesti, razen nase. Na koncu dneva je vse, kar ti ostane, ti sam. Pa še to dostikrat ugotoviš, da se včasih niti nase in na svoje občutke ne moreš več zanesti. Kaj pa če je vse, kar imaš, ti sam, pa si niti sam nisi všeč? Takrat veš, da si v riti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar