Kako??

Kako nekoga preboliš??Pravijo, da pomaga, če se zakoplješ v delo, da prekineš vse stike z osebo, ki jo prebolevaš, da greš nekam za dalj časa, da počneš stvari, ki te veselijo in v katerih uživaš, da vsaj za trenutek pozabiš, večina jih pravi, da pomaga edino čas, ki zaceli rane...Kaj pa če kljub temu, da počneš vse predlagane stvari, da bi pozabil, vsaj za trenutek pozabil, pa vseeno ne moreš...če je tisti, ki ga prebolevaš tvoja prva jutranja in zadnja misel ko greš spat...če ne glede nato, da se siliš k temu, da tega ne bi počel, misliš samo nanj...na njegove besede, dejanja, poglede...vse še enkrat in še stokrat in še tisočkrat in milijonkrat obnavljaš v svoji glavi, analiziraš.

Zakaj kljub vsemu kar se je zgodilo krivdo iščem pri sebi...se sprašujem če oz. kaj sem sama naredila narobe? Sedaj vem, da je on tisti, ki se je samo igral, povedal mi je. Vem, da sem naredila vse kar sem lahko in še več, da bi nama uspelo. On ni očitno naredil za to nič...vse je počel samo zato, ker mu je pasala moja pozornost. Zakaj nisem prej tega opazila? Zakaj sem se tako naivno prepustila, se dala sto procentno, verjela da me prav z njim morda končno čaka tisto kar sem si želela, iskala? Zakaj sem iskala izgovore za njegovo obnašanje?

Lahko bi bilo tako lepo...lahko bi bila srečna...Zdaj vem, da si zaslužim več...oz. v to se skušam prepričati...Zaslužim si nekoga, ki me bo spoštoval, me imel rad, bil pozoren do mene tako kot bom jaz do njega. Stvari morajo biti v ljubezni preproste!!! Brez nepotrebnih besed, brez dvomov...to, da sta že na začetku dva dneva v tednu lepa in da sem dva dni v tednu srečna z njim, ostalih pet pa se presekiram zaradi njegovega obnašanja, zaradi drobnih stvari, ki mi jih reče ali naredi in z njimi kaže na to, da mu ni do mene tako kot bi mu moralo biti, ni prav!

Verjeti moram v to, da lahko dobim več, da si zaslužim več in da me vse lepo še čaka!!! Težko se je prepričati v to, sploh če ne moreš jesti, misliti, spati, ker še vedno misliš nanj...kako naj neham s tem???

Zakaj spet razmišljam o tem, da ne vem če bom sploh kdaj našla nekoga, ki me bo imel rad tako kot si to zaslužim, nekoga zame...zakaj me je razočal tudi tisti za katerega bi dala vse, za katerega sem mislila, da je končno nekdo, ki sem mu res všeč, ki je rad z mano, ki mu je do mene...Ali me je tako težko imeti rad, tako težko biti z mano???Spet dvomim vase in ne v druge...kako naj neham???