Letos za rojstni dan nisem pisala. Sem pa dan uživala v družbi svojih najbližjih in čutila ljubezen okrog sebe. In to je edino, kar šteje!
Sem pa svoji 30.ki posvetila kar nekaj prejšnjih blogov in tudi današnjega bom. Včeraj sem se vrnila iz potovanja po Baliju in skok nazaj v realno življenje po teh daljših potovanje je bil zame vedno težak. Tudi danes ni nič lažje. Pogrešam se tako sproščeno, ob morju, z mivko med prsti, dihanje tropskega zraka, stran od civilizacije, vsak dan nekaj novega, novi ljudje, novi izzivi, brez skrbi. Zanimivo sem imela eno prvih noči precej žalostne sanje. V spanju sem jokala, pod njihovim vtisom sem bila še nekaj dni. Bile so zelo realne in zaradi njih sem bila zaskrbljena. Nek znak iz teh sanj se mi je kazal še skozi celo potovanje. Na neki točki pa me je obšel nenavaden občutek. Na obrazu se mi je kar tako iz nič narisal nasmeh in dobila sem občutek, da bo vse v redu. V življenju bo vse v redu. Jaz bom v redu! In to je neverjetno pomirjajoč občutek.
No, danes pa sem dobila nov zanimiv občutek. To, da je vseeno, v katero smer gre ali bo šlo moje življenje. No, ne da mi je vseeno, ampak občutek, da se prepustim in da je vse, kar je pomembno to, da ne samo da sem živa, ampak življenje res živim. Pa naj bom sama ali s fantom, važno je, da življenje uživam. Da sem srečna, da se veliko smejim, da veliko potujem, da mi ni dolgčas, da si postavljam nove izzive, nove cilje. Zato, od zdaj naprej, počnem več stvari, ki me osrečujejo. Še več, še bolj z veseljem in predano. Rada pa bi se znebila občutka osamljenosti. Če mi to uspe, bom lahko zadihala lažje, bolj polno. Ne smem se prepustiti občutku osamljenosti in žalosti zaradi stvari, ki mi manjkajo, ampak biti odprta za vse kar mi pride na pot in brez strahu sprejeti odprtih rok. Izgubiti nimam kaj, dobim pa lahko veliko!
Ni komentarjev:
Objavite komentar