Good thaughts

Post 30.th birthday blog

Letos za rojstni dan nisem pisala. Sem pa dan uživala v družbi svojih najbližjih in čutila ljubezen okrog sebe. In to je edino, kar šteje!

Sem pa svoji 30.ki posvetila kar nekaj prejšnjih blogov in tudi današnjega bom. Včeraj sem se vrnila iz potovanja po Baliju in skok nazaj v realno življenje po teh daljših potovanje je bil zame vedno težak. Tudi danes ni nič lažje. Pogrešam se tako sproščeno, ob morju, z mivko med prsti, dihanje tropskega zraka, stran od civilizacije, vsak dan nekaj novega, novi ljudje, novi izzivi, brez skrbi. Zanimivo sem imela eno prvih noči precej žalostne sanje. V spanju sem jokala, pod njihovim vtisom sem bila še nekaj dni. Bile so zelo realne in zaradi njih sem bila zaskrbljena. Nek znak iz teh sanj se mi je kazal še skozi celo potovanje. Na neki točki pa me je obšel nenavaden občutek. Na obrazu se mi je kar tako iz nič narisal nasmeh in dobila sem občutek, da bo vse v redu. V življenju bo vse v redu. Jaz bom v redu! In to je neverjetno pomirjajoč občutek.

No, danes pa sem dobila nov zanimiv občutek. To, da je vseeno, v katero smer gre ali bo šlo moje življenje. No, ne da mi je vseeno, ampak občutek, da se prepustim in da je vse, kar je pomembno to, da ne samo da sem živa, ampak življenje res živim. Pa naj bom sama ali s fantom, važno je, da življenje uživam. Da sem srečna, da se veliko smejim, da veliko potujem, da mi ni dolgčas, da si postavljam nove izzive, nove cilje. Zato, od zdaj naprej, počnem več stvari, ki me osrečujejo. Še več, še bolj z veseljem in predano. Rada pa bi se znebila občutka osamljenosti. Če mi to uspe, bom lahko zadihala lažje, bolj polno. Ne smem se prepustiti občutku osamljenosti in žalosti zaradi stvari, ki mi manjkajo, ampak biti odprta za vse kar mi pride na pot in brez strahu sprejeti odprtih rok. Izgubiti nimam kaj, dobim pa lahko veliko!

It's all I really want...

...to be this someone to somebody!

You're a falling star, You're the get away car.
You're the line in the sand when I go too far.
You're the swimming pool, on an August day.
And you're the perfect thing to say.

And you play it coy, But it's kinda cute.
Ah, When you smile at me you know exactly what you do.
Baby don't pretend, that you don't know it's true.
Cause you can see it when I look at you.

You're a carousel, you're a wishing well,
And you light me up, when you ring my bell.
You're a mystery, you're from outer space,
You're every minute of my everyday.

And I can't believe, uh that I'm your man,!
And I get to kiss you baby just because I can.
Whatever comes our way, ah we'll see it through,
And you know that's what our love can do.

And in this crazy life, and through these crazy times
It's you, it's you, You make me sing
You're every line, you're every word, you're everything.

That I Would Be Good

that I would be good even if I did nothing
that I would be good even if I got the thumbs down
that I would be good if I got and stayed sick
that I would be good even if I gained ten pounds

that I would be fine even if I went bankrupt
that I would be good if I lost my hair and my youth
that I would be great if I was no longer queen
that I would be grand if I was not all knowing

that I would be loved even when I numb myself
that I would be good even when I am overwhelmed
that I would be loved even when I was fuming
that I would be good even if I was clingy

that I would be good even if I lost sanity
that I would be good
whether with or without you

Just looking at them makes me happy!

Stay positive!

Nesmiselno??

Ko pojamram nad svojim življenjem, spremenijo debato. Najdejo pametnejšo stvar, ki jo morajo narediti, potihnejo. Tega nočejo poslušati. Toda komu bom povedala, če ne njim? Mar nimam pravice včasih pojamrati nad tem, da se počutim osamljeno, da me je strah prihodnosti, da sem razočarana? Ali pa je to tema, ki jih pač ne zanima. O kateri ne mislijo poslušati, ker se jim zdi neumno se o njej pogovarjati. Pač so moji problemi drugačni od njihovih, mogoče se jim moji problemi ne zdijo tako resni, kot so njihovi, toda vseeno so tam. Če jaz poslušam njihove, si verjetno zaslužim, da tudi oni poslušajo moje. Tudi meni se kdaj njihovi zdijo nesmiselni, pa ne zamenjam debate, ne rečem, da je to brez veze...Komu pa bom povedala te stvari, če ne njim??

Solze

Toliko, kot sem letos prejokala, že dolgo nisem! Jokala sem zaradi strahu, zaskrbljenosti, obupa, razočaranja, zlomljenega srca, žalovanja in čisto premalo zaradi sreče. Vendar sem na poroki najboljše prijateljice jokala tudi solze sreče in to odtehta marsikaj. Želim si le, da bi kakšno solzo več potočila zaradi svoje sreče, toda vsega človek pač ne more imeti.

To, koliko sem prejokala, pa niti ne bi bilo tako posebno, če ne bi po novem toliko jokala v javnosti, pred ljudmi. Tega nisem nikoli počela. Jokala nisem niti pred starši, niti pred najožjimi prijatelji. Nikoli nisem jokala na pogrebih, ob čustvenih trenutkih solz ni bilo. Jokala sem predvsem na samem. letos, pa se je to spremenilo. Očitno sem se bolj odprla, bolj prepustila čustvom, nekoliko spustila zid, blokado. In to je veliko vredno! To je velik korak zame!