Sem človek, ki večino časa prijazno kima, naredi vse kar se mu naloži, sedi nekje v kotu...To, da me nekdo pripravi do točke, da popizdim, je redko. To, da mi nekdo stopi na živec, se zgodi redko. Mora biti že ne vem kaj, da je mera polna. Ampak včasih mera preprosto je polna. Včeraj sem naredila velik korak naprej. Velik korak v smislu tega, da se ne bom več pustila ljudem manipulirat, da se bodo do mene obnašali kakor se jim bo zahotelo, ker vedo, da itak vse prenesem. Ne bom več tiho! Človeku, ki me v obraz vedno nenormalno hvali in materinsko razume in tolaži in ne vem kaj še vse, za hrbtom pa me grdo opravlja, sem povedala, da imam tega dovolj. Napisala sem mail in povedala, da želim, da me spoštuje in da spoštuje to, kar delam. Če pa to, kar počnem, ni dovolj dobro, mi naj pove, in bom nehala zapravljati svoj čas za stvari, ki so nesmiselne. To osebo sem prosila za iskren odnos, ker se mi zdi to edino fer. Odgovora še nisem dobila, toda pričakujem dva možna scenarija. Ali bo končno odprla oči in bo iskreno povedala kako stvari stojijo, ali pa bo še naprej fejkala in mi zatrjevala, da seveda me ceni in seveda je to, kar počnem pomembno...upam, da se zgodi prvi scenarij. Za njo in zase to upam!
Ne grem se več teh igric in dovolj imam fejk ljudi in njihovega fejk obnašanja. Tega ne rabim in nočem v svojem življenju!
