Držim se načela, da v življenju ničesar ne obžalujem, ker je bila vsaka stvar za nekaj dobra in me je na svoj način naredila takšno, kakršna sem, tja kjer sem oz. me vodi tja, kamor sem namenjena. To, da sem začela delati v Zari, je bil zame velik korak v neko smer, za katero sem mislila, da mi je namenjena...in mi je bila oz. mi je. Tvegala sem, poskusila sem nekaj novega. Kmalu pa sem ugotovila, da to ni zame. Verjetno je to, da ugotoviš, česa nočeš, že veliko. Ampak zdej imam drug problem. Zara mi pomeni finančno varnost, ampak hodim z muko v službo. Ves čas sem utrujena, naveličana, vsak dan me kaj novega razjezi, vse mi gre na živce. To ni prav in mislim, da se dolgo ne bom mogla več siliti. Sprašujem se, a imam jajca in pustim Zaro. To bo pomenilo, da bom končno lahko spet normalno zadihala, hkrati pa bo pomenilo, da bom klošar in bom verjetno nesrečna zaradi tega, ker si ne bom mogla nič privoščit. Ne vem, kaj naj naredim...naj vztrajam in pač potrpim, ali naj grem stran od tega kar me onesrečuje in upam, da čim prej najdem kaj drugega, kljub temu, da je trenutno situacija s službami res v kurcu? Ko sem v službi ves čas premišljujem o tem, kdaj in kako bom nehala tam delat in si prigovarjam zdrži še malo...ampak kako naj se odselim od doma, kako naj potujem, kako si naj kaj privoščim, če ne bom imela denarja in posledično službe...sej vem, da nobena služba ni sanjska, ampak ne vem, kako dolgo bom še lahko s tako muko hodila vsak dan v službo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar