...se ponavlja ista zgodba. Vedno se izkaže, da nisem prava ali pa, da on ni pravi zame. Nikoli se ne konča srečno. Ali pa je srečen konec ravno to, da se slej ko prej vedno izkaže, da nekdo ni pravi, in na srečo se to zgodi še ravno pravi čas, da ne trpim preveč? No, včasih se je sicer to izkazalo tudi, ko je bilo že prepozno in sem bila zaljubljena do ušes. V teh dveh primerih, ko se je to zgodilo, še vedno mislim, da bi nama mogoče lahko uspelo. Da bi mogoče vseeno lahko bila srečna. Toda nikoli ne bom izvedela. Za enega od njiju sploh še nisem dokončno obupala. Verjetno sem neumna, da nisem.
No, ampak da preidem k bistvu, zakaj danes pišem o tem. Zadnje čase sem se precej družila z dolgoletnim prijateljem. Do pred nekaj meseci se nikoli nisva družila sama, vedno samo v družbi. Zadnje čase pa sva skupaj hodila v hribe, na pijačo, na koncerte, v kino, na izlete. Z njim sem se vedno več družila, ker se v njegovi družbi dobro počutim, ker se vedno zabavava, ker je iz kolega postal moj prijatelj, zaupnik. Družila sem se tudi zato, da bi videla, ali se med nama lahko razvije kaj več. Priznati moram, da nanj nisem začela gledati drugače v smislu, da bi se vanj začela zaljubljati, toda hkrati si mogoče tega nisem pustila. Ugotovila sem namreč, da fante vedno težje spustim blizu, da okrog sebe naredim zid, se delam hladno, ker me je strah, da če bom pokazal, da mi je všeč, če si bom pustila, da začnem o njem razmišljati na tak način, da bom spet prizadeta. Mogoče je to moja napaka in s tem dajem občutek, da mi ni všeč, da od njega nič nočem in zato potem vsakega mine.
Toda dejstvo je, kot mi je danes rekla prijateljica, da kljub temu, da fantom mogoče dajem vtis, da mi niso všeč, da če bi mi zares bili, bi to energijo oddajala in bi on to čutil. No v tem konkretnem primeru se je sedaj izkazalo, da ima on punco. To sem izvedela včeraj od skupne prijateljice, stvar pa je menda še zelo sveža. Punco je torej dobil v času, ko sva se midva družila. Žre me to, da se je torej odločil za njo, ne zame. Žre me to, kaj je narobe z mano, da se ni recimo zaljubil vame, ampak v njo. Vedno se fantje odločijo za nekoga drugega, nikoli zame. To me žre. Sej vem, da se jaz mogoče ne bi nikoli zaljubila vanj, da mogoče nikoli ne bi nanj gledala drugače kot na prijatelja, toda žre me, da se je vmes zaljubil v nekoga drugega. Ne da mi miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar