sobota, 12. februar 2011

Stvar odločitve?


A če se zdaj odločim, da bodo stvari drugačne, da ne bom več žalostna, da mi ne bo več hudo, da je svet lep in da je vse ok...a to pomeni, da bo potem res tako? A če se odločim, da se mi ne bo več mešalo od žalosti in temnih misli, a bom potem res ok, ali bom vse samo pometla pod preprogo in igrala da je vse ok? Hudiča, dej mi naj že nekdo da zagotovilo, da bo vse ok, da bom res lahko v to verjela! Leto 2011 naj bi bilo leto pozitivnih misli in optimizma, ampak očitno ni trajalo dolgo...rada bi bila optimistična, rada bi se smejala, rada bi verjela, ampak to je tako težko!

6 komentarjev:

Urška pravi ...

Berem tvoj blog in razmišljam o tem kaj je šlo tako narobe, da si začela tako razmišljat :/
sej vem da vsi pridemo v tako obdobje, da nam vsem včasih prekipi in ne vidimo izhoda ven in se sprašujejo kdaj bo bolje, ampak potem po enem določenem obdobju to mine...vprašanje pa je samo ali se preprosto naučimo živet s tem in se sprijaznimo s situacijo ali pa se res nekaj obrne in začnemo gledat bolj pozitivno..
to ne vem, ker imam tudi jaz isti problem...preprosto ne vem ali gledam na eno stvar bolj optimistično, ali sem res prepričana v to da bo boljše in zaradi tega potem lažje prebrodim te stvari ali sem se preprosto sprijaznila s situacijo in sem dejansko otopela kar se tiče tega...
Tako da ja, I feel your pain, natanko vem kako ti je, kako se počutiš...ampak jaz ne glede na to, na take slabe dneve, ko itak preveč razmišljam, še naprej gledam optimistično in verjamem da bo vse bolje, da se bo nekoč vse obrnilo in da bom lahko rekla "Ja, srečna sem!" sej veš kaj pravijo "Če ni dobro, potem ni še konec!"
torej ja, lahko ti zatrdim, da bo na koncu vse OK!!! Zagotovo bo vse OK, drugače preprosto ne more bit...

če boš kaj na volji te dni, lohk skočimo na eno kavico pa se mal pogovorimo še v živo... :) sporoči...

' pravi ...

Hej! Sem ti že včeraj nameravala napisat komentar pod eno prejšnjih objav, sam potem šla kar direktno spat, ti pa zato pišem danes. :)

Ugotovila sem, da je moj komentar predolg zato ti ga dajem v dveh delih. :)

1. DEL

Verjela ali ne točno vem kako se počutiš. Vem kako je, če misliš, da si nepomemben, vem kakšen je občutek, ko misliš, da si vse ljudi okoli sebe razočaral, vem kako je, če sam sebe ne ceniš. Men se je namreč prejšnje leto nekaj zgodilo. Bila je precej grenka in negativna izkušnja, čeprav za mnoge niti najbrž ne bi bila. Vendar takrat se je vse zlomilo in cel svet se mi je podrl. Čeprav sem se na zunaj delala kot da je vse u redu, da sem se pač sprijaznila z usodo, sem v bistvu v notranjosti-v svoji glavi postajala z vsakim dnem bolj žalostna. Vem, da sem ljudi okoli sebe razočarala (to mi tudi z vsakim dnem dajo vedet) vendar tega nisem storila namerno. Ampak tega najbrž noben noče razumet, ker pač nobenega ne zanimajo tvoji občutki. In pač, ko doživiš nekaj takega se tudi sam spremeniš. Začneš gledat na stvari in ljudi okoli sebe drugače.

' pravi ...

2. DEL

In tud jst sem ista. Vsak večer, ko grem spat neprestano razmišljam zakaj imam tako življenje kot ga imam (sicer je lepo in mu nič ne manjka), bolj razmišljam na način:''Zakaj se je to moralo zgodit prav meni!'' Najhuje je pa to, da nimaš nobenega, ki bi te v takih trenutkih potolažil ti zagotovil, da bo vse v redu, te malo pocrkljal in ti vliv upanje na boljše čase. In valda v takih situacijah začneš dvomit vase, v svoje sposobnosti. Misliš si zakaj sploh živiš, če te življenje jebe v glavo in ti meče polena pod noge. Jst si na primer v takih trenutkih želim tud to, da bi bila vsaj lepša, ker bi imela vsaj nekaj, da bi bila bolj samozavestna, da bi bila bolj popularna in pomembna. Da bi me ljudje bolj potrebovali in spoštovali. Ampak na žalost ne moremo imeti vsega.

Žalostno je res to kako smo za druge minljivi in zamenljivi. Ampak iskreno rečeno; ne moremo pričakovat od drugih, da bi nas cenili in da bi jim nekaj pomenili, če sam sebe ne ceniš in se imaš rad. Življenje moraš sprejet takšno kot je z vsemi vzponi in padci.

Jst sm si na primer pred časom rekla, da ne mislim več jokat in stokat, ker me to ne bo pripeljalo k ničemer, razen mogoče k depresiji. Raje bom poskrbela, da se bom dobro počutila, zato na primer vsak dan naredim nekaj kar me spravi v dobro voljo. Enkrat sem celo naredila plakat oziroma bolj nek seznam pozitivnih lastnosti, ki jih cenim pri sebi in vsakič, ko mi začne samozavest mau pešat, preberem ta seznam in se spomnim zakaj sem taka kakršna sem. In za svoj 'jaz' se ne mislim nikoli več nobenemu opravičit, ker s tem drugim omogočiš, da še bolj gazijo po teb. Ali pa poslušam muziko, plešem, včasih sanjam in fantaziram o svoji prihodnosti. Kar pa še najraje naredim je to, da si kupujem stvari, ki me osrečijo. Včasih sem znala denar šparat ampak sem potem ugotovila, da mi je to itak brez veze, ker nimam nobene koristi od tega, da mi denar stoji. Zato si na primer, ko mi zapaše čokolada kupim čokolado. Če najdem kakšne lepe čevlje si jih kupim, pa čeprav jih najbrž ne bom nikoli obula. Sicer tako razmišljanje ima tud negativno plat, na primer včasih, ko si res nekaj zaželim, ko si res hočem kej kupit nimam denarja. Ampak nekako shajam s tem, da se tolažim, da so bile tiste in tiste stvari takrat nujno potrebne, da bi se spravila v dobro voljo. Sicer ni vse tako rožnato, ampak vsaj za kratek čas si srečen in vesel, kar je na koncu najbolj pomembno. (Vem, da materializem ni pot do sreče) Včasih, ko je lepo vreme grem ven, največkrat sama in si mislim kako je življenje lepo, kako sem jst neumna, ker ga ne cenim.

Nujno moraš začet razmišljat o seb na pozitiven način, ker noben tega zate ne bo naredil. In kar je pa najbolj pomembno: NEHAJ ANALIZIRAT VSAKO STVAR IN VSAKO MALENKOST!!!

Nehaj se pritoževat nad svojim življenjem, ker je z razlogom takšen kakršen je. Mogoče zdej tega ne vidiš, ampak vsaka tvoja pretečena solza, vsak tvoj izgubljeni živec in žalostna volja te naredita močnejšo. Verjemi meni, nekateri imajo še slabše in bolj težko življenje od naju dveh. Vedno je lahko še slabše kot že je.

Bodi vesela, nasmejana in pozitivna do sebe! Začni se cenit. Pa srečno! :)

P.S. Joooj kolk dolg komentar sem napisala, sam upam, da razumeš kaj sem ti hotela povedat! :)

stella pravi ...

Punci, hvala za vajine komentarje! Kako lažje je, če slišiš, da nisi sam v tem sranju, da nisi čuden, ker tako čutiš, ker daš te občutke ven iz sebe! Kako lažje je, če ti nekdo pove kako iz drugačne perspektive pogledati na stvari, kako lažje je, če ti nekdo prisluhne, vsaj v virtualnem smislu :), in te ne obsoja! Vem, da je življenje lepo, da mi pravzaprav nič ne manjka, da je ljudem veliko huje kot meni, da imajo hude probleme, ampak zato meni ni nič manj hudo in moja bolečina ni nič manj resnična. Hvala za vse pozitivne misli in za optimizem! Potrebujem ga! Upam, da tole grozno obdobje končno mine! Da bodo spet na vrsti bolj veseli posti oz. da bo moje razpoloženje boljše in posledično seveda tudi posti :) Hvala vama!

p.s. Urška seveda sem za kavico. Sporoči kateri dan ti najbolj ustreza :)

' pravi ...

No vidiš to rada slišim. :) Nič bat vse bo hitro minilo, samo prepusti se življenju naj te vodi. Ampak resno ti pravim, ne smeš se zaničevati in samo sebe imet za samoumevno. Ceni se, ker sama sebi si največja vrednota in noben drug te ne more imeti bolj rad, kot imaš sama sebe.

Pošiljam ti en internetni objem! :)

stella pravi ...

Hvala ti! :)