LOLA

Tale koncert je bil točno to, kar sem potrebovala! Mojito+Severina!

REMEMBER!

"But if you can't handle me at my worst, then you sure as hell don't deserve me at my best!"

Misel dneva

Filmski večeri

Srede so moje! Takrat imam filmski večer. No, saj ga imam itak vsak večer, ampak srede so še posebno posebne. Vsako sredo si namreč pogledam film, ki ga vrtijo na prvem programu rtv slo. Običajno so to alternativni filmi, ki so bili uspešni na različnih filmskih festivalih, vmes pa se znajdejo tudi kakšni bolj komercialni, a zato nič manj kvalitetni filmi. Kar želim torej povedati je, da so moje srede, čas za dobre, a drugačne filme. Rada jih imam. Danes je bil na vrsti film Sama Mendesa z naslovom Away we go. Čudovit film, čudoviti dialogi, prava mera humornih vložkov, sicer nekoliko čudaških, ampak take stvari so mi še posebej pri srcu, čudovito vzdušje v filmu. Res super film, ki ga zelo priporočam, če imate radi drugačne filme, ki naredijo vtis.

Zgodba mojega življenja?

Azurno nebo cekamo zoru
pet- sest mladih golubica
nasmijesena su im lica
i poslije mnogo godina
u mome srcu draga slicica

Zajedno smo momke gledale
zajedno po rivi setale
pravile se da smo vazne
ma da smo pametne i snazne
sanjale smo zemlje daleke

Ref.
Hej ljepotice moje prijateljice
gdje su nasi snovi ostali
hej sve smo mi kao ptice selice
svaka svome jugu odleti

Djevojcice zene postale
a neke su se vec i udale
ja jos cekam azurne zore
ma ja jos zelim preplivati more
ja jos sanjam zemlje daleke

Zakaj me je tako strah prihodnosti? Zakaj si napovedujem tako črno prihodnost? Zakaj mislim, da če bom sama, da bom nesrečna? Mogoče pa ne bom! Mogoče mi pa ne bo nič manjkalo...ampak za to bom morala poskrbeti sama! Sama bom morala poskrbeti za svojo srečo, saj je odvisna samo od mene...ni odvisna od tega ali bom imela fanta, ali prijateljice ne bodo imele več časa zame, ali se moji načrti ne bodo uresničevali tako kot sem si zamislila. Odvisna bo od tega, ali bom iz dane situacije znala potegniti najboljše! Bom...moram!

Stvar odločitve?

A če se zdaj odločim, da bodo stvari drugačne, da ne bom več žalostna, da mi ne bo več hudo, da je svet lep in da je vse ok...a to pomeni, da bo potem res tako? A če se odločim, da se mi ne bo več mešalo od žalosti in temnih misli, a bom potem res ok, ali bom vse samo pometla pod preprogo in igrala da je vse ok? Hudiča, dej mi naj že nekdo da zagotovilo, da bo vse ok, da bom res lahko v to verjela! Leto 2011 naj bi bilo leto pozitivnih misli in optimizma, ampak očitno ni trajalo dolgo...rada bi bila optimistična, rada bi se smejala, rada bi verjela, ampak to je tako težko!

Fear

sometimes it hurts instead...

Jebeš...

...jebeš vse skupi. Sovražm, da sm žalostna, da mi gre na jok, da grem žalostna spat in se žalostna zbudim, da bi najrajš izginla, da zadnje leto objavljam bolj ali manj žalostne poste na moj blog...jebeš to! Jebeš to, da je vse minljivo, da sem pogrešljiva, da sem zamenljiva, da na koncu ostanem sama. Jebeš to, da sem kao nehvaležna za vse lepe stvari v mojem življenju...ni res...nisem! Ampak enostavno mam dost tega, da je kao vse uredu in vse lepo, če pa ni. NI!!! Jebeš to, da me drugi obsojajo, ker tko gledam na stvari, ker nočm igrat, da je vse ok, ker se nočm prepričevat, da bo vse ok...jebeš to! Jebeš vse skupi. Sej vem, da s takim odnosom ne bo nič bolš, da bom sam odbijala od sebe, ampak ne morem, ne morem se pretvarjat in se silt! Jebeš ta lajf res!

Misel dneva

Brez besed

Oklep

Lažje je, če ne pokažeš pravega obraza. Lažje je, če navzven ne pokažeš, kako se počutiš. Če navzven ne pokažeš kako se počutiš, potem te nihče ne sprašuje kako si, kaj je narobe, ker itak nihče ne pomisli, da je kaj narobe. Vse je uredu, ok sem! Okrog sebe bom zgradila oklep, nihče ne bo mogel blizu, nihče ne bo mogel pod oklep...nič me ne bo ganilo, nič me ne bo prizadelo. Lažje bo!

Razočaranje

Zadnje čase, ko gledam, kako minljivi so odnosi, mi to ne da miru. Ljudje nas enostavno slej ko prej razočarajo, slej ko prej nas prizadanejo. Temu se enostavno ne moremo izogniti. Strah me je, da me bodo razočarali tisti, ki so mi najbližji, tisti, ki jim najbolj zaupam...Za nikogar en morem dati roke v ogenj, da me ne bi nikoli razočaral. Najbližjim res zaupam, res sem jim popolnoma vdana in predana, vse bi naredila za njih, pomenijo mi največ, neverjetno sem navezana na njih in sploh mi pomenijo vse...zato me je še toliko bolj strah. In strah me je, da bom zaradi tega, ker me bodo razočarali najbližji, nehala verjetni v dobro, postala bom imuna, vseeno mi bo, hladna bom, ne bom mogla več zaupati oziroma težko...Ne vem zakaj, ampak slutnjo imam. Najbližji te najbolj prizadanejo, ker te najbolje poznajo, vedo, kje najbolj boli...poleg tega, pa jim ti slepo verjameš in tega od njih ne bi nikoli pričakoval, zato je presenečenje, bolečina in predvsem razočaranje toliko večje. Strah me je tega!

9:06

Gledala sem Helmutove fotke, poslušala sem arie Marie Callas in pogledala sm film Igorja Šterka z naslovom 9:06. Čudovit film, ki ga vsem resnično priporočam! V sebi namreč nosi toliko sporočil, fotografija je neverjetna, tako posebno vzdušje vlada v njem, vzbuja številna čustva, igralci so fenomenalni, skratka to je to. Za danes sem dobila odlično dozo umetnosti! Jutri je nov dan!

Rabim...

Rabim Firence, rabim ozke ulice Rovinja, rabim cvetoče oleandre, rabim umetniške galerije v Berlinu, rabim sonce, rabim fotografijo, rabim razstavo, rabim od morja sprane lesene barke, rabim Moneta, rabim...umetnost, arhitekturo, nekaj da napolni mojo dušo in oči. Rada bi gledala lepe, navdihujoče slike, vdihavala vonj po freskah, iskala skriti pomen umetniških fotografij in kukala skozi barvne vitraže...rabim dozo umetnosti!