nedelja, 29. marec 2009

Nikoli ni dovolj...nič ni dovolj dobro...

Vedno znova si postavljam nove cilje... stvari, ki bi jih rada naredila, dosegla, doživela, videla...in skoraj vedno vse cilje tudi dosežem, stvari realiziram. Ponavadi stvari ne gredo kot po maslu in se moram za osvojitev svojih ciljev še posebej naprezati...pretočim veliko solz, kurim svoje živce in izrečem miljon kletvic...ampak na koncu se vedno izide kot se mora! Zanimivo pa je to, da ko eno stvar dosežem, ne znam v njej uživati. Ko vidim, da sem stvar osvojila, sem sicer presrečna, ampak to ne traja dolgo...takrat sem z misimi že pri naslednjem podvigu. Včasih bi morala preprosto znati uživati in nekaj časa počivati na zmagoslavnih lovorikah.

Recimo ko se pripravljam na kakšno potovanje se veselim vse do trenutka ko je dokončno potrjeno, da grem od takrat naprej pa izgubim zanimanje...najhuje je ponavadi par dni pred odhodom. Tega ne bi poimenovala potovalna mrzlica, ker me ni strah, nimam domotožja ali česa podobnega. Gre preprosto zato, da sem skoraj na cilju in da se zavedam dejstva, da bo uživancija na potovanju že kmalu za mano. Priprave in napor je zabavno, tik pred ciljem pa se zavem, da sem to dosegla in mi ni več zanimivo. Sicer da ne bo pomote, na potovanjih potem sicer skrajno uživam, ampak ves čas je pa nekje zadaj v glavi misel, da se bo to lepo potovanje še prekmalu končalo in da se bom morala iz raja vrniti v vsakdanjik. Takšno razmišljanje je neumno, ampak ne morem si pomagati.

Tudi sedaj, ko imam "fanta", to besedo sem napisala v navednicah zato, ker sva se stvari lotila bolj počasi in uradno še vedno nisva par...ampak kljub vsemu oba veva, da stvari stojijo kot morajo in da drug do dugega čutiva kar morava...to pa je itak najvažnejše:) Torej tudi sedaj ko imam "fanta" je sicer vse lepo in tako kot mora biti, vendar ne bi bila jaz, če ne bi o vseh stvareh preveč razmišljala, jih analizirala...v vsako besedo v vsako dejanje se preveč poglabljam in v tem skušam najti nek višji pomen...pa čeprav vem, da so stvari v osnovi preproste. Vedno najdem nekaj kar mi ne da miru...nikoli ni dovolj, nič ni dovolj dobro. Vse je v najlepšem redu, ampak kar iščem nekaj...nekaj, da me žre...Nehati moram to početi!!Vse je uredu!!!

3 komentarji:

Urška pravi ...

Popolnoma te razumem! :)
Ljudje smo res ena čudna bitja...ženemo se za nekim ciljem, naredimo vse da pridemo do njega, ker verjamemo da nas bo to osrečilo...in potem ko nam uspe, uživamo v sreči tistih 5 minut in potem že iščemo nekaj drugega za uresničit...in potem se ponovi ista zgodba...začarani krog!

Občudujem ljudi, ki ne analizirajo vsake stvari...jaz to vedno počnem, vsaj pri ljubezenskih stvareh. Kljub temu da je vse v redu, še vedno analiziraš..."Kaj pa če to? In kaj pa če se zgodi to?!" Uf, sovražim tako stanje :/

Ampak tako pač je...očitno je to tisto kar naredi naše življenje bolj zanimivo. Zapleti morajo biti, če je vse preveč lepo in popolno ni zabavno! :)

stella pravi ...

Jap Urška se strinjam...očitno nismo srečni če gre vse kot mora in vedno potrebujemo neko dramo, da nam ni dolgčas.Tudi najbolj preproste stvari si znamo po nepotrebnem zakomplicirati.Tudi sama si želim, da bi drugače gledala na stvari in jih drugače počela ampak kaj ko je tako težko korenito spremeniti svoj način mišljenja in ravnanja. Se pa polnoma strinjam tudi s tvojim zadnjim stavkom...brez zapletov nam bi bilo dolgčas:)

Shia JeZeBel pravi ...

Joj, to mi zveni tako znano ... Vedno bolj se mi zdi, da zadnje čase kar ne znamo biti srečni ... Kompliciramo in iščemo vzroke za nejevoljo, strah in žalost. Upam,da bo to čimprej minilo. Anyway, I feel you ... Hang in there ;-)