Že kakih štirinajst dni nazaj sm se vrnila iz enomesečnega potovanja po Mehiki. Tega enega meseca se ne da na kratko opisati in ne obstajajo besede, ki bi sploh lahko opisale vse moje občutke in doživetja...bilo je nepozabno!!In kot vedno ko pridem s potovanja, se tudi tokrat s težavo in zelo počasi privajam spet nazaj na staro, dolgočasno življenje...tokrat morda še najtežje, ker sem še vedno skoraj vsak dan v stik z ljudmi, ki sem jih tam spoznala...še vedno skupaj sanjarimo o tem kaj vse smo doživeli...nekateri so celo še vedno tam in mi sporočajo kako je, kaj počnejo, kako se imajo...s tem le še podaljšujem svojo navezanost na to čudovito države, na te čudovite ljudi, ki sem jih spoznala.Težko je...sploh, ker trenutno doma nimam ničesar, kar bi me držalo nazaj, kar bi mi branilo, da se ne bi tja kar vrnila. Zdi se mi, da mi doma manjka to, da nimam stvari, ki bi me veselila, pritegnila toliko, da bi se ji popolnoma posvetila in pozabila na vse ostalo. Svojo službo obožujem in si ne bi mogla želeti boljše, ampak na trenutke se mi zdi, da bi lahko dala še več od sebe oz. da to od mene pričakujejo..zdi se mi, da sem v tej službi pogrešljiva oz. da nisem dovolj dobra v primerjavi z ostalimi in to me žre. Pri tem kar počnem, ne glede na to kaj je, želim biti dobra, ne pa povprečna! Poleg vsega se moram spraviti pisat diplomo, ampak neprestano odlašam...mogoče ko bom začela s tem, me bo to tako okupiralo, da ne bom imela časa razmišljati o drugim stvareh, o tem kaj vse mi manjka...Da o ljubezenskem področju sploh ne začnem...tip o katerem sem že večrat pisala in je še ped mojim odhodom na potovanje popolnoma okupiral moja hotenja in fantazije, je sedaj zavestno odstranjen iz mojega sistema...želim se mu izogniti, ga pozabiti...in ga tudi bom!!Kar se pa ostalih moških tiče je pa ena sama žalost...nihče me ne opazi, nihče me noče...sej vem, da bi zdaj sledile pripombe, da tako ne smem razmišljati, da to ni res, da bo že prišel pravi...ampak na žalost je to moja realnost!!
Trenutno je vse sivo, megleno, bledo, brez pomena, žalostno...tega nočem!! Nočem biti žalostna, nočem samo hrepeneti po nečem...Želim si neke nove motivacije, želim si uresničevati svoje cilje v vso energijo kar je premorem!
Vseskozi imam občutek, da mi nekaj manjka...da moram zapolniti neko praznino. Koliko časa bo ta občutek še trajal, bo sploh kdaj minil? Kaj moram narediti, da se stvari obrnejo na bolje, da bom uživala, da bom živela vsak trenutek posebej??
Sej vem, da stvari niso tako grozne kot trenutno opisujem in da bo že samo od sebe prišlo, da bom spet dobila nov zagon ampak do takrat pa nočem samo sedeti in čakati...hočem da se stvari premaknejo...in hočem da se premaknejo HITRO!!!
ah...ko si na potovanju so vse stvari lažje, lepše, barvite, bolj dišeče...nobenih skrbi...no pasa nada...todo traquilo:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar