Danes sem razmišljala o tem, kakšen bi bil povzetek dosedanjih 30 let mojega življenja. Ja, letos praznujem 30 in tega se prav veselim. Ne počutim se staro 30 let. Še vedno sem ohranila otroško navdušenje nad stvarmi, lahko rečem, da delno tudi otroško naivnost in vero v to, da se dobrim ljudem zgodijo dobre stvari, da se dobro z dobrim vrača in da so ljudje v osnovi dobri. Po videzu sodeč se mi zdi, da sem ista kot sem bila, ko sem jih imela 20, 23 ali pa 25. Hkrati pa se mi zdi, da uživam tudi vse prednosti, ki jih nudi "odraslo" življenje, življenje 30-letnice.
Lahko rečem, da sem do sedaj še vse zastavljene cilje v življenju dosegla, da sem si pridno izpolnjevala želje in da nisem nehala sanjati o vsem, kar še želim doživeti. Najbolj sem ponosna na to, da kljub težkim časom za moj poklic, še vedno vztrajam v njem, še vedno sem prepričana, da je to to, kar si želim početi, in da delam, kar me veseli. Ponosna sem na to, da sem prepotovala dobršen del sveta in da me še vedno čaka nekaj destinacij, o katerih sanjam. Ponosna nase, hvaležna za to, da mi je uspelo, sem za obisk Avstralije. Lahko tudi rečem, da sem šla na koncerte večine mojih najljubših glasbenikov, da sem plavala z delfini in mantami, da imam kar nekaj znancev/prijateljev po vsem svetu, da sem pretekla polmaraton na Dunaju, da živim na svojem in sem si sama kupila avto. Spala sem v Avstralski puščavi, snorklala z želvami v Indoneziji, kolesarila po Amsterdamu, si ogledala tekmo Yankijev v New Yorku, plesala salso na Kubi, šla na službeno pot v Bruselj, imam tri tatuje, ki so vsi nastali na potovanjih in izpolnila se mi je največja želja, da sem dobila Norda.
Ponosna sem, da sem postala močna oseba, ki je dala že marsikaj skozi in se ni zlomila. Ponosna sem nase, da sem vztrajala tudi v težkih časih, in hvaležna, da se je vse vedno dobro izšlo. Vesela sem, da sem ostala zvesta sebi, da imam še vedno prijatelje, s katerimi sem odrasla in sem prepričana, da se bomo skupaj tudi postarali. Hvaležna sem, da imam starše, ki se niso ločili in ki mi vedno stojijo ob strani, da imam dober odnos z bratom. Hvaležna za to, da imam še vedno vse štiri stare starše in da ne jaz ne moji bližji nismo imeli večjih težav z zdravjem in smo vsi dobro preskrbljeni.
Če še enkrat preberem vse, kar sem zgoraj napisala, lahko rečem, da je bilo dosedanjih 30 let lepih, in upam, da me še več lepih stvari čaka. Upam pa tudi, da bom znala najti moč v težkih trenutkih in da se bo še naprej vedno vse dobro izšlo!
