Mislim, da moram pobegnit. Stran od skrbi, egoizma, izkoriščanja, dvomov, strahu. Dovolj imam tega, da me ves čas nekaj žre, nekaj tišči k tlom, da imam v želodcu kepo in v grlu cmok. Življenje je lepo, ampak gre mimo mene. Imam vse, ampak nekaj manjka. Ne vem, ali naj iščem to v sebi ali kje drugje. Se bom kdaj teh občutkov znebila? Bom kdaj lažje zadihala? Bo kdaj vse na svojem mestu, še bolj kot je to zdaj? Bo na koncu res vse dobro?
