Toliko, kot sem letos prejokala, že dolgo nisem! Jokala sem zaradi strahu, zaskrbljenosti, obupa, razočaranja, zlomljenega srca, žalovanja in čisto premalo zaradi sreče. Vendar sem na poroki najboljše prijateljice jokala tudi solze sreče in to odtehta marsikaj. Želim si le, da bi kakšno solzo več potočila zaradi svoje sreče, toda vsega človek pač ne more imeti.
To, koliko sem prejokala, pa niti ne bi bilo tako posebno, če ne bi po novem toliko jokala v javnosti, pred ljudmi. Tega nisem nikoli počela. Jokala nisem niti pred starši, niti pred najožjimi prijatelji. Nikoli nisem jokala na pogrebih, ob čustvenih trenutkih solz ni bilo. Jokala sem predvsem na samem. letos, pa se je to spremenilo. Očitno sem se bolj odprla, bolj prepustila čustvom, nekoliko spustila zid, blokado. In to je veliko vredno! To je velik korak zame!
Ni komentarjev:
Objavite komentar