Ko pojamram nad svojim življenjem, spremenijo debato. Najdejo pametnejšo stvar, ki jo morajo narediti, potihnejo. Tega nočejo poslušati. Toda komu bom povedala, če ne njim? Mar nimam pravice včasih pojamrati nad tem, da se počutim osamljeno, da me je strah prihodnosti, da sem razočarana? Ali pa je to tema, ki jih pač ne zanima. O kateri ne mislijo poslušati, ker se jim zdi neumno se o njej pogovarjati. Pač so moji problemi drugačni od njihovih, mogoče se jim moji problemi ne zdijo tako resni, kot so njihovi, toda vseeno so tam. Če jaz poslušam njihove, si verjetno zaslužim, da tudi oni poslušajo moje. Tudi meni se kdaj njihovi zdijo nesmiselni, pa ne zamenjam debate, ne rečem, da je to brez veze...Komu pa bom povedala te stvari, če ne njim??
Ni komentarjev:
Objavite komentar