Včeraj sem imela zmenek...sicer sva bila dogovorjena za danes, ampak sva se potem včeraj spontano odločila, da ga kar izvedeva :D Ob pol desetih zvečer sva šla na spehod v snežnem metežu...bilo je res noro lepo, popolna zimska pravljica. Jaz v moji zimski opravi sem se premikala kot pingvin in na to temo sva se veliko smejala. Na splošno sva se ves čas smejala, kar mi je bilo zelo všeč. Marsikaj sva se tudi pogovarjala, se mi zdi, da nama nikoli ne zmanjka tem. Všeč mi je tudi, ker se ves čas zbadava in da se mi ob njem ni treba pretvarjati. Skratka zmenek je bil simpatičen on pa se je še posebno zabaval, ko me je metal v sneg in me mavžal...delala sem tudi snežene angelčke:)
Poznava se na videz že od srednje šole, zadnje tri leta se pa občasno druživa. Najina druženja so nekoliko neobičajna, nikoli še nisva šla recimo na čisto normalno pijačo. Poleti sva šla kolesarit, na srednjeveške dneve v Kamnik, na nočni sprehod po gozdu, lani za valentinovo pa sva se celo najbolj približala konvencionalni obliki zmenka ko sva šla na pico:) Moram priznati, da nekonvencionalne zmenke obožujem...se mi zdi, da človeka tako lahko veliko bolje spoznaš saj se z njim družiš v sproščenem okolju!
Vse lepo in prav, ampak ne vem kaj čutim do njega. Kot sem že povedala se super ujameva in se imava skupaj fajn ampak kot da bi nekaj manjkalo...odločila sem se, da nama dam še eno priložnost in ne obupam takoj. Zdi se mi, da je za to, da lažje ugotovim ali bi se lahko zaljubila vanj potreben prvi poljub...le tako bom lahko vedela ali kaj čutim ali ne. Ampak problem je, da kljub ničkolikim prilikam do poljuba še ni prišlo. Ugotovila sem, da je fant korajžen z besedami, z dejanji pa malo manj. Včeraj je bilo prilik za poljub veliko ampak sedaj ko pomislim za nazaj se mi zdi, da si mogoče poljuba sploh nisem želela. Včasih nekoga spoznaš, se z njim pogovarjaš se imaš fajn in vse kar si v ozadju predstavljaš ali želiš je da se poljubita...tega tukaj ni bilo. Ne vem zakaj?
Ali zato, ker imam jaz kar neke ovire v glavi in ves čas, kljub temu da se imava skupaj fajn in da je ful prijazen in pozoren do mene tako kot bi si vsaka punca lahko samo želela, razmišljam o tem, da se mi nekatere njegove navade in razmišljanja zdijo nenavadna, da me moti ker ni tak ljudski človek kot sem sama, da nima nekih tesnih prijateljev s katerimi bi se družil. Mogoče je problem to, da pri njem iščem napake? Ampak če bi bil pravi ali ne bi potem te napake spregledala ne pa se na njih obešala?
Pri meni je problem to, da večino stvari delam po filingu in s strastjo. Če si nečesa želim, če je občutek pravi, če me nekaj obsede in mislim samo še na to potem vem, da je to tisto pravo. Ne glede na to za kaj gre. Tukaj tega občutka, da bi si močno želela biti z njim ni! Ali pa morda šele pride in moram biti potrpežljiva? Ne vem!
Močno si želim fanta, ampak ne za vsako ceno. Sedaj imam priliko biti s fantom, ki bi ravnal z mano tako kot si zaslužim s katerim vem da bi se imela lepo ampak je ena ovira...ne upam se prepustiti. Se ne upam prepustiti,ker me je strah ali ker preprosto filing ni pravi in podzavestno vem, da ne morem biti z njim? Kaj mi je??? Kaj sploh hočem??? Mogoče pa sva si usojena samo kot prijatelja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar