Razodetje

Zdele sem prišla domov iz žura in šla vsa zmačkana pod tuš, kjer sem doživela razodetje. Zakaj nimam fanta? Zato, ker preprosto nisem ready. Nimam se dovolj rada, nisem dovolj zadovoljna, pomirjena sama s sabo, da bi lahko imela rada nekoga drugega, da bi mu lahko dala vse kar pričakujem v zameno, da ne bi od njega zahtevala več kot mi lahko da, samo zato, ker bi hotela, da zapolni praznino, da se bom zaradi njega bolje počutila v svoji koži. Nisem ready in dokler se ne bom imela sto odstotno rada in bila popolnoma zadovoljna v svoji koži, me ne bo mogel tudi nihče drug imeti rad. Torej moja naloga je, da se vzamem v roke in se začnem imeti brezpogojno rada in narediti vse, da bom v dani situaciji kar najbolj srečna in zadovoljna.

A imam jajca?

Držim se načela, da v življenju ničesar ne obžalujem, ker je bila vsaka stvar za nekaj dobra in me je na svoj način naredila takšno, kakršna sem, tja kjer sem oz. me vodi tja, kamor sem namenjena. To, da sem začela delati v Zari, je bil zame velik korak v neko smer, za katero sem mislila, da mi je namenjena...in mi je bila oz. mi je. Tvegala sem, poskusila sem nekaj novega. Kmalu pa sem ugotovila, da to ni zame. Verjetno je to, da ugotoviš, česa nočeš, že veliko. Ampak zdej imam drug problem. Zara mi pomeni finančno varnost, ampak hodim z muko v službo. Ves čas sem utrujena, naveličana, vsak dan me kaj novega razjezi, vse mi gre na živce. To ni prav in mislim, da se dolgo ne bom mogla več siliti. Sprašujem se, a imam jajca in pustim Zaro. To bo pomenilo, da bom končno lahko spet normalno zadihala, hkrati pa bo pomenilo, da bom klošar in bom verjetno nesrečna zaradi tega, ker si ne bom mogla nič privoščit. Ne vem, kaj naj naredim...naj vztrajam in pač potrpim, ali naj grem stran od tega kar me onesrečuje in upam, da čim prej najdem kaj drugega, kljub temu, da je trenutno situacija s službami res v kurcu? Ko sem v službi ves čas premišljujem o tem, kdaj in kako bom nehala tam delat in si prigovarjam zdrži še malo...ampak kako naj se odselim od doma, kako naj potujem, kako si naj kaj privoščim, če ne bom imela denarja in posledično službe...sej vem, da nobena služba ni sanjska, ampak ne vem, kako dolgo bom še lahko s tako muko hodila vsak dan v službo...

Strah

Danes me je po dolgem času nekaj pripeljalo do tega, da si spet pogledam film The Notebook. Ne vem zakaj, ampak ob tem filmu imam vedno mešane občutke. Zanimivo ob njem vedno pomislim na istega tipa v mojem življenju, hkrati pa se vedno spomnim, da ni bil tisto, kar sem si želela, da bi bil, in tisto, kar bi moral biti. Ljubezen mora priti spontano in mora biti polna veselja, sreče, lepih občutkov, smeha, pozornosti, nežnosti, seksa, igrivosti, iskrenosti, zaupanja...ljubezen ne sme biti dokazovanje, ne sme biti forsiranje, ne sme biti delo samo ene osebe, ne sme biti samo sekiranje, iskanje samopotrditve, iskanje pozornosti, skrbi, dvomov, upanja v to, da boš vse to, kar daješ, dobil nazaj. V bistvu sploh ne vem, kako je, ko te zadane prava ljubezen...in strah me je, da tega nikoli ne bom imela.

Back on track

No, trenutek šibkosti je minil, in zdej se spet brcam v rit. Trenutno si "mantram" to, da ne smem bit črnogleda in mojega prihajajočega "zmenka" že v štartu obsodit na propad. Zakaj avtomatsko pomislim, da tipu itak ne bom všeč? Halooo, zakaj pa mu ne bi bila?? S temi mislimi že v štartu stvar obsodim na propad in nad sebe kličem negativne stvari. Moram nehat in bit optimistična, ker optimizem in pozitivna energija privabljata točno to. Itak, da bo zmenek super in itak, da si bova noro všeč! :D Če pa ne, pa tudi ne bo konec sveta hehe

Trenutek šibkosti

Če sem v prejšnjem postu pisala hvalnice sama sebi, pa moram priznat, da me je spet obšel trenutek šibkosti... trenutek dvoma. No, naj začnem od začetka...virtualno sem "spoznala" tipa. Zdej se že 14 dni vsak dan dopisujeva, milijon mailov gor in dol...se "spoznavava". Poslala sva si slikce in sva si všeč. Skratka vse je super, zdi se mi fant na mestu, zabaven, pameten, odprt, dobr izgleda...no vsaj na fotkah :) Ker je bil zdej en teden na bolniški, je predlagal, da se na kavi dobiva, ko bo konec bolniške...to naj bi bilo enkrat drug teden. Moram priznat, da sem že res nestrpna in komaj čakam, da se dobiva, ker se mi iskreno zdi, da sem ga "na papirju"že dovolj spoznala in je čas, da ga še v živo, da začutim njegovo energijo, da vidim, če stvar ima potencial. Obstajajo trije scenariji...al si bova v živo noro všeč, al si sploh ne bova všeč...al pa bo nekdo drugemu bolj všeč. Ta tretji scenarij me skrbi. Ok če bom jaz njemu bolj všeč kot on meni, ni panike...bolj problem pa bo, če bo on meni ful všeč, jaz pa njemu ne. Strah me je, da ga bom v živo razočarala...A je neumno, da tko razmišljam? Ja sej vem, da v bistvu ne bo ful tragično, ker se niti ne poznava in se pač ne bova več vidla oz. prekinla stike...ni tko, da bi že kej imela, pa bi bila zato prizadeta...ampak vseeno upam, da se zgodi najboljši možni scenarij...da si bova noro všeč hihi

Turquoise, coral and gold!

Obožujem Anno Dello Russo in vse kar reče in obleče je zame sveto. Tokrat je na svojem blogu objavila 10 pravil nošenja modnih dodatkov. SVETI NASVETI!

Here my 10 TOP Rules:
1. ACCESSORIZE ME, Color me, Shock me!
2. Choose only OFF-scale, HUGE,
OVER-size, accessories.
3. Flashy jewels personalize your STYLE!
4. Amazing accessories ‘ll renew
your ASLEEP closet:
Your old, so beloved, little black dress
‘ll be reawakened by the impact of
a chunky GOLDEN necklace.
5. Don’t want to give up your old
consumed, shabby black coat?
At least shake it with a THIGH-HIGH
leather boots and a MASSIVE METAL clutch.
6. Bijoux are SEASONLESS!
Contrary during the heavy, rainy, graying,
boring winter, wear TURQUOISE
CORAL and GOLD,
and the sun ‘ll rise again.



7. The BLING-BLING of jewelry drive away
the ghosts and the bad thoughts.
8. Put bracelets in pairs:
the simmetry of the TWINS-CUFFS
emphasizes your Silhouette.
9. Wear the evening-jewels in daytime.
It’s UNEXPECTED!
10. And then, if you have to travel,
store all your accessories in a turquoise TROLLEY
decorated by gold baroque frames.Make SHINE the airport against the
anonymity of all those gray suitcases.

Best thing I never had!

Ne znam biti potrpežljiva...to je moja velika slabost. Zato sem velikokrat razočarana, če česa ne dobim takoj. Ampak včeraj je kar samo od sebe prišlo spoznanje, da moj čas šele prihaja in česarkoli še nisem dobila, dosegla...še bom! Vsa razočaranja na poti do cilja imajo smisel...njihov namen je, da bom na koncu cilj bolj cenila, v njem bolj uživala. Uh koliko tipov me je že razočaralo, ko so se izkazali za še enega samovšečneža, ki misli, da je predober za ta svet, da lahko dobi katerokoli bejbo, da jaz nisem dovolj dobra zanj...vsem tem tipom tukaj sporočam, da so pač oni na izgubi, jaz pa precej na boljšem, saj so šli mimo mene, še preden bi me lahko prizadeli. Sicer se bo to sedaj slišalo samovšečno, ampak ni tako mišljeno...mišljeno je kot potrditev, da vem, da sem punca, ki si zasluži veliko več...zato, ker tudi jaz marsikaj ponujam...v bistvu ni da ni hehe pametna, znam razmišljat s svojo glavo, samostojna, znam kuhat, vem, da bom dobra mama, rada počnem različne stvari in različne stvari me zanimajo, potujem, športam, imam smisel za humor, v postelji nisem dolgočasna, ne izgledam slabo, rada se uredim... in vsak, ki tega ne opazi, je pač na izgubi! Slej ko prej bo prišel nekdo, ki bo znal vse to cenit, ni hudič. Vsem ostalim egotom pa sporočam...YOU'RE THE BEST THING I NEVER HAD!