Mal sm stvari premisla in sklenila, da se moram umirit. Nehat moram fantazirat in plesti zgodbe v svoji glavi v zvezi s tem tipom. Ne smem preveč notr padt in preveč upat, ker bom na koncu samo razočarana. Če realno pomislim, se mi zdi, da pri njem sploh nimam nikakršnih šans in je to vse skupi bolj kot ne v moji glavi. Ful se mi je težko prisilit na stvari gledati tko realno, ampak to je edina rešitev, da moje navdušenje ne preraste obsesijo...razočaranje je na koncu tako samo še večje. Na živce si grem ker samo razmišljam kako bi ga večkrat videla, kako bi se mu prikupila...na živce si grem, ker mislim, da nisem dovolj dobra zanj in razmišljam, kaj vse bi morala na sebi spremeniti, da bi mu bila všeč. In to ni prav! Kdor me ima oz. me še bo imel rad, me ima rad ravno zaradi tega kar sem, takšna kot sem. Nočem se spreminjati samo zato, da bi ustrezala nekim kriterijem, kaj šele da bi ustrezala točno določenemu tipu, ki mi je všeč. Škoda me je, ker sem si takšna kot sem všeč in sem zadovoljna s sabo. Karkoli si že misli o meni, vem da me ne pozna dovolj, da bi me resnično poznal in vedel kakšna sem...mislim, da je njegova predstava o meni napačna. Mogoče je napačna tudi moja o njem. Zaradi tipa se ne smem spreminjati, ker če mu nisem všeč takšna kot sem, potem ni pravi zame!!!
