Razmišljam

Spet je čas za globok vdih, klofuto in razmislek. Jebemti spet travmiram no. Za brez veze. Kriva sm si pa sama. No, sama in on. Čeprav ok, vsaj ne travmiram tko na žalosten način, ampak sem jezna nase. Jezna, ker je preveč v moji glavi, ker si preveč pustim, da mi spodnese tla pod nogami. Mogoče me bo streznilo tole vprašanje oziroma sled dvoma: not sure if I actually like you or just like the idea of you...

Uglavnem, predstavljam si, da bi mela tazga fanta kot je on. Mislm, da bi bla kul par. Ampak po drugi strani, mi je pa mogoče samo všeč ideja, da bi imela fanta, in ker je pač fejst fant, sem ga toliko lažje postavila v to vlogo. Fejst fantov ne srečaš, spozaš vsak dan, zato se tolk hitreje okleneš tistga, ki pride mimo. Okleneš v smislu, da ti je všeč. Sam problem je, da so fejst fantje večinoma nedosegljivi. Tudi ta. Čeprav, če se spogleduje, sicer precej nedolžno, in mi pošilja take sms, mogoče ni tok fejt fant. Meni ne bi bilo všeč, če bi moj fant drugi pošiljal take sms-e. Ampak čist zares ne morm sodit, ker ne vem, kaj se njemu plete po glavi. Mogoče so bile stvari mišljene precej bolj nedolžno. 

Pizda no. Moram se skulirat. Iz te moke ne bo kruha. Medtem, ko jst travmiram in premlevam, on uživa v objemu svoje punce. Če me to ne postavi na trdna tla, pol sm pa res zmešana. Pa še klofuta za konec!

Morm spet mal pisat

Po glavi se mi mota tisoč in ena misel. Te misli so zelo zmedene. Ampak nekje tam, v podzavesti, je vse jasno. A veš tisto, ko je dovolj en pogled, en stisk roke, en nasmeh. No, to! Verjetno je že čisto predolgo, od kar sem bila nazadnje zaljubljena in zato me vsako spogledovanje vrže s tira. Ampak on zna. On zna poskrbeti, da se smejim do ušes, ko samo pomislim nanj. Pa čeprav mi je nedosegljiv in se tega zavedam. Kot rečeno se zavedam, da tukaj ni zgodbe. Tukaj ni upanja. Tukaj so samo iluzije. Ampak si ne morem pomagat. Že ko se skuliram in spet normalno zadiham, pride nov val, ki me zadane. In sem par dni kot zadeta. In zdej se moram spet odvaditi. Je težko, če si z njim vsak dan. Ampak ne vem zakaj me to, da ima resno punco, srečno zvezo, ne odvrne od sanjarjenja. Tukaj ni nič, o čemer bi lahko sanjarila. Prej kot se spet v to prepričan, lažje bo zame.

Nikoli si ne bi mislila, da bi me prav on kdaj lahko tako obrnil. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo kdaj všeč, da se bova tako poštekala? V bistvu sploh ne morm verjet. Ampak ja, mogoče je to zato, ker je prvi po dolgem času, da mi je kul in da sem jaz njemu kul. Mogoče, če bi kdaj naneslo, da bi dejansko lahko bila skupaj, mi sploh ne bi bilo več do tega. Mogoče mi je zanimiv, ker mi je nedosegljiv?

Sprašujem se, kako on to dojema. Ali čuti, da sm mu všeč? Mu je všeč to, da mi je všeč? Seveda mu je, kateremu tipu pa to ne paše. Pa čeprav ima punco. Ampak njemu paše toliko, da mu ni dolgčas, več o tem ne razmišlja. On se zabava in to je to. Doma ima punco, ki jo ima rad, s katero je srečen. V službi ima sodelavko, s katero se super ujame in zabava. Kaj bi si lahko želel boljšega. Mene pa mede. Pa me ne bi smelo.In na koncu sem žalostna in malo tudi jezna nase, da si te misli dopuščam. Moram nehat! Moram si dopovedovat, da moj čas, moja srečna ljubezen še pride. Nekega dne, z nekom. Upam!