Razodetje

Zdele sem prišla domov iz žura in šla vsa zmačkana pod tuš, kjer sem doživela razodetje. Zakaj nimam fanta? Zato, ker preprosto nisem ready. Nimam se dovolj rada, nisem dovolj zadovoljna, pomirjena sama s sabo, da bi lahko imela rada nekoga drugega, da bi mu lahko dala vse kar pričakujem v zameno, da ne bi od njega zahtevala več kot mi lahko da, samo zato, ker bi hotela, da zapolni praznino, da se bom zaradi njega bolje počutila v svoji koži. Nisem ready in dokler se ne bom imela sto odstotno rada in bila popolnoma zadovoljna v svoji koži, me ne bo mogel tudi nihče drug imeti rad. Torej moja naloga je, da se vzamem v roke in se začnem imeti brezpogojno rada in narediti vse, da bom v dani situaciji kar najbolj srečna in zadovoljna.

A imam jajca?

Držim se načela, da v življenju ničesar ne obžalujem, ker je bila vsaka stvar za nekaj dobra in me je na svoj način naredila takšno, kakršna sem, tja kjer sem oz. me vodi tja, kamor sem namenjena. To, da sem začela delati v Zari, je bil zame velik korak v neko smer, za katero sem mislila, da mi je namenjena...in mi je bila oz. mi je. Tvegala sem, poskusila sem nekaj novega. Kmalu pa sem ugotovila, da to ni zame. Verjetno je to, da ugotoviš, česa nočeš, že veliko. Ampak zdej imam drug problem. Zara mi pomeni finančno varnost, ampak hodim z muko v službo. Ves čas sem utrujena, naveličana, vsak dan me kaj novega razjezi, vse mi gre na živce. To ni prav in mislim, da se dolgo ne bom mogla več siliti. Sprašujem se, a imam jajca in pustim Zaro. To bo pomenilo, da bom končno lahko spet normalno zadihala, hkrati pa bo pomenilo, da bom klošar in bom verjetno nesrečna zaradi tega, ker si ne bom mogla nič privoščit. Ne vem, kaj naj naredim...naj vztrajam in pač potrpim, ali naj grem stran od tega kar me onesrečuje in upam, da čim prej najdem kaj drugega, kljub temu, da je trenutno situacija s službami res v kurcu? Ko sem v službi ves čas premišljujem o tem, kdaj in kako bom nehala tam delat in si prigovarjam zdrži še malo...ampak kako naj se odselim od doma, kako naj potujem, kako si naj kaj privoščim, če ne bom imela denarja in posledično službe...sej vem, da nobena služba ni sanjska, ampak ne vem, kako dolgo bom še lahko s tako muko hodila vsak dan v službo...

Strah

Danes me je po dolgem času nekaj pripeljalo do tega, da si spet pogledam film The Notebook. Ne vem zakaj, ampak ob tem filmu imam vedno mešane občutke. Zanimivo ob njem vedno pomislim na istega tipa v mojem življenju, hkrati pa se vedno spomnim, da ni bil tisto, kar sem si želela, da bi bil, in tisto, kar bi moral biti. Ljubezen mora priti spontano in mora biti polna veselja, sreče, lepih občutkov, smeha, pozornosti, nežnosti, seksa, igrivosti, iskrenosti, zaupanja...ljubezen ne sme biti dokazovanje, ne sme biti forsiranje, ne sme biti delo samo ene osebe, ne sme biti samo sekiranje, iskanje samopotrditve, iskanje pozornosti, skrbi, dvomov, upanja v to, da boš vse to, kar daješ, dobil nazaj. V bistvu sploh ne vem, kako je, ko te zadane prava ljubezen...in strah me je, da tega nikoli ne bom imela.