Ok, sej vem, da se bo tole slišalo neumno, ampak zadnje dni res veliko premišljujem o tem in moram dati iz sebe. Par dni nazaj sem bila na premieri slovenskega filma Nočni pogovori z Mojco. V bistvu gre za posnetke nočnih pogovorov med poslušalci, ki kličejo v eter in radijsko voditeljico Mojco Blažej Cirej. Med klicalci je bila tudi ena starejša gospa, ki je potožila, da je bila njena največja želja v življenju, največji cilj, da bi imela družino, moža in otroke. Ta želja se ji ni nikoli uresničila in je že celo življenje sama. Hudo ji je zaradi tega. To me je zadelo v živo! Tudi sama si bolj kot karkoli na svetu želim družino! Neskončno si želim imeti otroke in sploh zadnja leta me tale moj materinski čut resnično daje.
Pred dvema mesecema je soseda rodila punčko Hano in ko gledam to malo, popolno bitjece me prevzemajo tako močna čustva, da ne znam opisati. Res jo imam rada in jo obožujem...čisto sem se zaljubila v njo! Ampak obenem me pa ob pogledu na njo nehote vedno znova zvije. Tudi ko poslušam sosedo in njenega fanta, očka male lepotičke, kako zelo jo imata rada, kako se vse vrti okrog njune male princeske, kako jo opazujeta kako raste...ne morem da mi ne bi bilo pri srcu hudo, če pomislim, kaj pa če meni to ne bo nikoli dano. Saj vem, da trenutno nimam niti osnovnih pogojev, da bi lahko imela otroka...kot prvo nimam fanta, kot drugo pa nimam sredstev, da bi lahko za otroka skrbela in mu karkoli nudila. Vem tudi, da je neumno, da na stvari gledam tako črnogledo. Neumno je tudi, da morda mislim, da bo otrok zapolnil neko praznino v meni, praznino brezpogojne ljubezni. Vsega tega se zavedam! Ampak kljub vsemu si želim enkrat biti mama...to je moja največja želja!
